Z Ado Šadl Praprotnik o Bézierjevih krivuljah in grafičnem oblikovanju.

#MetaPHoDcast

Ada Šadl Praprotnik dela doktorat na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Za študij matematike se je odločila, ker ji je bila matematika vedno všeč in je imela tudi odličnega učitelja matematike v srednji šoli. Na dodiplomskem študiju je sicer zaključila študij matematike, na podiplomskem študiju pa se je raje odločila za interdisciplinarni študij računalništva in matematike, saj se ji je zdelo, da ji bo bolj pisan na kožo zaradi boljše implementacije v praksi. Za doktorat se je odločila po čistem naključju.

Ada zdaj raziskuje na področju računalniško podprtega geometrijskega oblikovanja. Cilj je na enostaven način predstaviti geometrijske objekte, ki se pogosto pojavljajo pri grafičnem oblikovanju s pomočjo računalnika. Primer, s katerim se srečujemo vsak dan, so znaki računalniških pisav. Da vse to deluje, so potrebne matematične krivulje, to so Bézierjeve krivulje in Bézierjeve ploskve. Pierre Bézier je bil francoski inženir, ki je delal pri Renaultu in je oblikoval avtomobilske karoserije. Pravzaprav je metodo odkril tudi Paul de Casteljeau, ki jo je uporabil pri računalniškem oblikovanju avtomobilov pri Citroënu. Bézierjeve krivulje podamo s pomočjo kontrolnih točk (ker z njihovo pomočjo kontroliramo krivuljo), ki jih povežemo v poligonu. Če računalniku povemo točke, točno vemo, kje bo krivulja ležala, hkrati pa s premikanjem točk lahko spreminjamo obliko krivulje. Ploskve in krivulje imajo eno pomanjkljivost in sicer s premikom ene točke lahko vplivamo na celotno krivuljo. Zato so se začeli razvijati zlepki Bézierjevih krivulj in ploskev, ki pa jih še vedno predstavijo kot eno celoto, vendar omogočajo več lokalne kontrole, torej lahko spremenimo samo manjši delček krivulje oziroma ploskve. Vse te pa lahko nadgradimo z uporabo racionalnih krivulj, kjer ima vsaka točka dodaten parameter, na katerega lahko vplivamo, zato dosežemo še večjo fleksibilnost pri oblikovanju. Pri svojem delu uporablja posebne programe za računanje in vizualizacijo.

Ada nam za preganjanje dolgčasa predlaga družabne igre Katan, Cascadia, Kingdom Builder ter Pandemic in miniseriji The Queen’s Gambit in Unorthodox. Predlaga nam še nekaj knjig in sicer Znanost Mirnega Življenja (David Zupančič) in Izvor (Dan Brown). Za aktualizacijo doktorskega študija predlaga prilagoditev predmetov, ki si jih mora na doktorskem študiju izbrati doktorand, saj si je zdaj velikokrat primoran izbrati nekaj, kar ni povezano z njegovo doktorsko temo.

Kot »highlight« doktorskega študija izpostavi svoje krasne sodelavce in odličnega mentorja, saj se med njimi odlično počuti. Svetuje nam tudi, da stvar, ki nam predstavlja stres, malce pustimo na strani in se vrnemo k reševanju tega s trezno glavo. Za konec še nasvet vsem bodočim doktorandom: »It gets better.«

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

S Tadejem Bevkom o tem, kako ljudje zaznavamo elektrarne na obnovljive vire energije v neki krajini.

#MetaPHoDcast

Dr. Tadej Bevk je raziskovalec na Katedri za krajinsko planiranje in oblikovanje na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Doktorat z naslovom Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn je končal leta 2020. Že od takrat ga zanima, kako obnovljivi viri energije spreminjajo prostor, v katerem živimo, in kako ljudje to zaznavamo – ali nam je to všeč ali ne.

Tadej je že pred doktoratom študiral krajinsko arhitekturo, nato je dobil priložnost za nadaljevanje študija na mestu mladega raziskovalca, kar ga je tudi spodbudilo h končanju magisterija. V doktorski raziskavi se je posvečal dvema vprašanjema in sicer: ali ljudje spontano opazijo sončne elektrarne v krajini, in če jih opazijo, kakšen odnos imajo do njih, ali so jim všeč ali ne ter zakaj. Iz takšnih izhodišč tudi kot raziskovalec na Oddelku za krajinsko arhitekturo razvija metode in priporočila, kako načrtovati postavitev obnovljivih virov energije tako, da se čim bolj prilegajo krajini.

V njegovih raziskavah v sklopu doktorata so sodelovali prostovoljci in prostovoljke – kot metodo je uporabil sodelovalno fotografijo. Prostovoljke in prostovoljce je peljal na polurni sprehod po krajini, kjer se je na nekaterih delih sprehoda videla sončna elektrarna. Prosil jih je, da med sprehodom posnamejo deset fotografij. Po koncu sprehoda je z njimi izvedel tudi pogovore v fokusnih skupinah.

Ugotovil je, da večina ljudi opazi sončne elektrarne v neki krajini. Pri zaznavanju se pri posameznikih in posameznicah srečujeta dva vidika. Na eni strani sprejemajo sončne elektrarne kot novo tehnologijo za zmanjševanje ogljičnega odtisa, na drugi strani pa je to poseg v prostor, ki ima lahko negativne vplive na kakovost tega prostora, zlasti ko so elektrarne postavljene v krajine s specifičnim, predvsem kmetijskim ali bolj naravnim značajem in se zdi njihova postavitev nenavadna in nevšečna. Kot je videti iz raziskave, ljudje načeloma niso enoznačno proti postavitvi tovrstne tehnologije v neki prostor, temveč na ravni posameznika prepoznavajo tako koristi kot negativne vplive, sprejemanje posega pa je odvisno od razmerja med obema.

Dodatna zanimiva ugotovitev raziskave je spontano izraženo mnenje prostovoljk in prostovoljcev, da je pomembno, kako je ta sončna elektrarna oblikovana. V enem izmed sprehodov je bila sončna elektrarna postavljena med vinogradi in je sledila terasasti postavitvi vinogradov. V pogovoru poudarja, da je prioriteta postavljanje sončnih elektrarn na strehe. Če pa jih že postavljamo na tla, je pomembno, kako je postavitev zasnovana in kako jo sprejemajo v lokalnem okolju.

Govoriva tudi o postavitvi vetrnic na Pohorju in primerih dobrih praks ter priporočil za postavljanje obnovljivih virov energije v prostor.

Tadej priporoča v branje knjigo Ministrstvo za prihodnost, avtorja Kima Stanleya Robinsona. Delo sodi v žanr podnebne fikcije in ponuja vizijo prihodnosti, v kateri se uspešno soočimo s podnebno krizo. Tadej poudarja, da tovrstna literatura omogoča zamišljanje boljše prihodnosti. Na večerjo bi šel z britansko-nepalskim alpinistom Nirmalom Purjo, katerega življenje opisuje film 14 vrhov, 14 Peaks. Ali pa z ameriškim športnim plezalcem Alexom Honnoldom, ki je znan po svojem podvigu prostega plezanja v nacionalnem parku Yosemite, ko je preplezal El Capitan. Tudi to opisuje film, tokrat Free Solo. Tadej je med pripravo doktorata za sprostitev odkril tek. V jutranjem teku je našel mir, kar mu je omogočilo rešiti tudi marsikatero prepreko med delom na disertaciji.

Drugim doktorskim študentom in študentkam priporoča sodelovanje z drugimi in izpostavlja pomembnost obiskovanja tujine ter sodelovanja s kolegi in kolegicami po svetu. Ključno se mu zdi tudi govoriti o raziskovanju z različnimi ljudmi, saj se tako priučiš predstavljati svoje raziskave tudi izven akademskega konteksta. Pri njegovem delu pa mu je veliko pomenilo tudi to, da je lahko svoja znanja prenašal v prakso, tako da je lahko na koncu iz izsledkov raziskav pripravil priporočila in se vključil v pripravo različnih strokovnih podlag za projekte obnovljivih virov energije in prostorskega planiranja.

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Z Žanom Zupančičem o vztrajnosti in potrpežljivosti ob zasledovanju akademskih sanj.

#MetaPHoDcast

Žan Zupančič je magister inženir prehrane in doktorski kandidat na Univerzi v Illinoisu, Urbana-Champaign. Pred selitvijo v Združene države Amerike je študiral prehrano na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter kasneje delal kot klinični dietetik na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana. Žan je že dolgo aktivni član zavoda Spoznaj prehrano, kjer pripravljajo aktualne in kvalitetne strokovne vsebine in ponujajo prehranski coaching različnim ciljnim skupinam. 

Na doktoratu raziskuje na področju vadbene fiziologije kot del znanstvene ekipe “Nutrition exercise performance” laboratorija, kjer raziskuje presnovo beljakovin v mišičnem tkivu. Po magisteriju je imel zase izoblikovano vizijo, zato se je dolgo trudil, da dobi dober doktorat in verjel je, da je uspeh vprašanje časa. Čakanje je bilo mukotrpno, a mu je uspelo biti dovolj potrpežljiv in vztrajen, da je dobil priložnost za učenje in delo v vrhunski raziskovalni skupini. Pravi, da pri delu uživa in da je raziskovanje na področju prehrane njegova strast. To mu daje zagon za dolge dneve v laboratoriju, ko so ti potrebni. Ponudi nam veliko uporabnih in zanimivih uvidov glede dela v akademskem okolju v ZDA.

Kot prehranskega strokovnjaka z bogatimi izkušnjami z delom s strankami, ga vprašam tudi, kaj meni, da so najpomembnejša načela v prehrani, ki jih splošna populacija ne upošteva dovolj. Odgovori, da ima velik del prebivalstva danes težave s prekomerno težo in je pomembno, da v prehrano vnesemo dovolj živil z volumnom in nizko energijsko vrednostjo, kot sta sadje in zelenjava. Poudari pa tudi pomen stročnic, za katere raziskave kažejo, da nudijo pozitivne učinke na zdravje. 

Žan prosti čas posveča telovadbi, podkastom in družabnemu življenju, zato za gledanje filmov in branje knjig ne ostane veliko časa. Pravi, da čas med telovadbo izkoristi za odklop in sprostitev, ob kateri si za občutek povezanosti z domom rad zavrti slovensko glasbo. Na večerjo bi povabil Napoleona in Julija Cezarja, kjer bi ju povprašal o strategijah vodenja.

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

With Aleksandra Milinković about feminism and politics of care and freedom.

#MetaPHoDcast

Aleksandra Milinković, born in Tuzla, Bosnia and Herzegovina, obtained her Bachelor’s Degree in Political Sciences in Iceland before pursuing her Master’s Degree and PhD in Social Sciences in Slovenia, focusing on politics of care. She pursued a PhD because she harbors a strong passion for teaching and believes it’s the most effective avenue to pursue that passion. She plans to research David Graeber’s work on politics of care and freedom, challenging societal norms and encouraging critical examination of our roles within society, akin to anarchist views. Graeber’s accessible writing appeals to many, which is good, so his ideas and perspectives reach a wider audience, fostering greater engagement and understanding of his theories and concepts.

Aleksandra highlights societal hierarchies, dominated by oppressive structures, advocating for questioning these norms. Graeber challenges readers to examine societal structures, including education systems and gender roles in care work. Feminism and Marxist theory are vital lenses in understanding societal inequalities, particularly in the privatization of education and disproportionate burden of care on women, especially those from marginalized communities.

We delve deeper into the discussion of housework, stressing the importance of acknowledging it as a form of slavery that perpetuates the workings of capitalist machinery. Housework, predominantly done by women and racial minorities, reflects power dynamics, with privileged cis white men benefiting. Challenging these power dynamics is met with backlash, necessitating education and emancipation for both genders. Aleksandra underscores the political nature of our daily lives, advocating for challenging power dynamics within households through democratic deliberation. Finally, she discusses disparities in women’s equality across different countries and the need for more community care and mutual support.

Lastly, she emphasizes the need for women to resist oppression, starting with simple acts like refusing to do the dishes.

Aleksandra provides several recommendations, all of which she requests to be included at the end of this article. She suggests two books: “Bullshit Jobs” by David Graeber and “A Feminist Theory of Violence” by Francoise Verges. Her ideal dinner guests would be Ghassan Kanafani, a Palestinian writer and activist, and Kwame Ture, a civil rights activist known for his role in the struggle for racial equality. Regarding doctoral studies improvement, Aleksandra suggests challenging the traditional structure of higher education, recommending Peter Fleming’s “Dark Academia.” To manage the stress of pursuing a PhD, she advises resistance and organization.

Books:

1. Peter Fleming – Dark Academia: How Universities die
2. Silvia Federici – Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive accumulation
3. David Graeber – Bullshit jobs
4. Francoise Verges – A Feminist Theory of Violence and A  Decolonial Feminism
5. Nahla Abdo – Captive Revolution: Palestinian Women’s Anti-Colonial Struggle within the Israeli Prison System
6. Iman Mersal – Traces of Enayat 
7. Elain Castillo – How to read now
8. Selva Almeda – Dead Girls
9. Priya Hein – Riambel
10. Sahar Khalifeh – Wild Thorne, The Inheritance

Podcasts: Literary Critical Consumption with Anna Nguyen, If books could kill, Untold: Retreat, Academic Aunties, Psychology in Seattle, Politics Theory Other

Booktubers: So I read this book, Hannah May, Tami Keita

Ideal dinner guests:

1. Mohammed el-Kurd
2. Ghassan Kanafani
3. Kwame Ture
4. Edward Said
5. Angela Davis
6. Silvia Federici

————————

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

With Isidora we explore interwar feminism in Yugoslavia.

#MetaPHoDcast

Isidora was a doctoral candidate in Comparative History at the Central European University (Budapest/Vienna) and just recently successfully completed her PhD. Since 2021 she has been a researcher at the Institute of Contemporary History in Ljubljana.

With Isidora we explore the development of interwar feminism in the 1920s and 1930s, delving into the intersection of political, intellectual, and women’s history.

In her doctoral dissertation she traces the changes in feminist organizing and concepts between the two World Wars, with a focus on Yugoslavia.

Isidora has a diverse academic background. She began her academic journey in Belgrade studying comparative literature. Afterward she pursued cultural policy and management for her MA. After a brief stint in the NGO world, she realized her passion for research and continued her research work in Budapest. Her transition to becoming a historian started there, at the Central European University, first at the MA and then doctoral level.

Isidora examines feminist ideas by focusing on language and concepts in the context of political change, specifically exploring the vocabulary employed by women during this period. She emphasizes the significance of digitalization in accessing historical sources. She visited archives in Belgrade, Zagreb, Ljubljana, Prague, and Paris and analyzed women’s periodicals along with a variety of other sources.

Her research work sheds light on changing ideas and activism of feminists during the interwar period. Isidora contextualizes these ideas within the broader historical landscape, among other things exploring political alliances of feminists of different ideological orientations, and the importance of different formative experiences of different political generations at the time.

Political context plays a crucial role, informing how feminist groups responded to political changes. Isidora uncovers new cooperations between feminist groups that were previously overlooked, revealing shifts in collaboration between civic, conservative, and communist feminists. The term “feminism” itself underwent varied interpretations, with groups differing on their visions for its implementation in society. The debate ranged from enabling women’s equality to demanding social justice, considering whether reform or revolution was the path to achieving their goals.

Isidora recommends using Zotero to organize sources and stay updated on literature. To other PhD students she advises choosing and adhering to an effective strategy for note-taking and overall work organization.

For relaxation, Isidora suggests the light-hearted series “What We Do In The Shadows,” and for a more serious exploration, she recommends “Mrs. America.” This series delves into the Equal Rights Amendment in the USA during the 1970s, covering different approaches to feminism and examining right-wing women activism.

She loved traveling that came with research work for her PhD. She tries to initiate a lot of things and not just wait for them to happen. She argues that academia should not be a competitive space, and views it as full of chances for collaborations and solidarity. Her last advice is straightforward: don’t hesitate to reach out to those whose work interests you, and do not waste time with people you do not get along with.

————

Z Isidoro o feminizmu v Jugoslaviji med obema vojnama.

Isidora je bila doktorska kandidatka za primerjalno zgodovino na Srednjeevropski univerzi – CEU (Budimpešta/Dunaj) in je pred kratkim uspešno končala svoj doktorat. Od leta 2021 je raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Z Isidoro raziskujemo razvoj medvojnega feminizma v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja ter se poglabljamo v presečišče politične in intelektualne zgodovine ter zgodovine žensk. V svoji doktorski disertaciji sledi spremembam v feminističnem organiziranju in konceptih med obema svetovnima vojnama s poudarkom na Jugoslaviji.

Isidora je svojo akademsko pot začela v Beogradu s študijem primerjalne književnosti. Nato je magistrirala iz kulturne politike in menedžmenta. Po študiju je bila zaposlena v nevladnem sektorju. Zatem pa je ugotovila, da si želi še naprej raziskovati in svoje akademsko delo nadaljevala na magistrskem in doktorskem študiju v Budimpešti na področju zgodovine.

Isidora raziskuje feministične ideje s poudarkom na jeziku in konceptih v kontekstu političnih sprememb, pri čemer posebej raziskuje besedišče, ki so ga v tem obdobju uporabljale ženske. Poudarja pomen digitalizacije pri dostopu do zgodovinskih virov. Pri svojem raziskovanju je obiskala arhive v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Pragi in Parizu ter analizirala ženske revije, skupaj z različnimi drugimi viri.

Njeno raziskovalno delo osvetljuje spreminjajoče se ideje in aktivizem feministk v medvojnem obdobju. Isidora te ideje kontekstualizira v širšem zgodovinskem prostoru, med drugim raziskuje politična zavezništva feministk različnih ideoloških usmeritev in pomen različnih formativnih izkušenj političnih generacij tistega časa.

Politični kontekst ima ključno vlogo, saj določa načine odzivanja feminističnih skupin na politične spremembe. Isidora odkriva nova sodelovanja med feminističnimi skupinami, ki so jih prej spregledali, in razkriva povezave med civilnimi, konservativnimi in komunističnimi feministkami. Tudi sam izraz “feminizem” je doživljal različne interpretacije, saj so se skupine razlikovale glede vizij njegove uveljavitve v družbi. Razprave v tistem času so segale od omogočanja enakopravnosti žensk do zahteve po socialni pravičnosti, pri čemer so razmišljale o tem, ali so reforme prava pot za dosego njihovih ciljev ali pa je to revolucija.

Isidora priporoča uporabo programa Zotero za urejanje virov in spremljanje literature. Drugim doktorskim študentom svetuje izbiro in upoštevanje učinkovite strategije za vodenje zapiskov in splošno organizacijo dela. Za sprostitev Isidora predlaga lahkotno serijo “What We Do In The Shadows”, za resnejše raziskovanje pa priporoča “Mrs. America”. Ta serija se poglablja v spremembe zakona o enakih pravicah v ZDA v sedemdesetih letih 20. stoletja, obravnava različne pristope k feminizmu in preučuje desničarski ženski aktivizem.

Isidora v povezavi z raziskovalnim delom rada tudi potuje. Veliko stvari poskuša sprožiti in ne samo čakati, da se zgodijo. Pravi, da akademski svet ne bi smel biti tekmovalni prostor, in meni, da je v njem obilo priložnosti za sodelovanje in solidarnost. Njen zadnji nasvet je preprost: ne oklevajte in stopite v stik s tistimi, katerih delo vas zanima, in ne izgubljajte časa z ljudmi, s katerimi se ne razumete.

————

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

S Snježano Jurić o velikih sanjah, tako znanstvenih kot tudi osebnih.

#MetaPHoDcast

Snježana Jurić ima na prvi pogled običajno znanstveno zgodbo – doktorat na Inštitutu Ruđer Boškovič v Zagrebu, postdoc v Južni Koreji ter nato zaposlitev v farmacevtski industriji doma v Zagrebu. V službi je bila zadovoljna, vendar je v sebi čutila, da ji je namenjeno delo v laboratoriju. Dokler se ni pri 44-ih letih, pet let po koncu njenega raziskovalnega dela, opogumila napisati projekt Marie Curie. Na razpisu Marie Curie sicer ni bila uspešna, je pa zaradi visokih točk pri oceni pridobila nadomestno shemo financiranja, ki ji je omogočila ponovni prehod v znanost. Svoj projekt se je odločila prinesti na Kemijski inštitut, kjer deluje že tri mesece. Pravi, da se ob ponovnem delu v novem laboratoriju počuti kot v sveži ljubezenski zvezi.

Od filmov in knjig priporoča urugvajski film Society of the snow ter avtobiografiji Gabriel Garcio Marqueza in Leona Ledermana Božji delec. Mladim znanstvenikom priporoča, naj se tekom doktorata poslušajo in prepoznajo, ali si želijo ostati v znanosti. Meni najljubši njen rek iz pogovora je: vedno si moraš postavljati velika vprašanja. Ni važno, kam te bodo ta vprašanja odnesla, važno je potovati.

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.

S Samom Tometom o 3D tiskanju kovin, laserjih in vilicah.

#MetaPHoDcast

Samo Tome je zaključil magisterij metalurgije na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani. Takoj je vedel, da bo s svojim delom na tem področju nadaljeval tudi na doktoratu, v okviru katerega raziskuje na Inštitutu za kovinske materiale in tehnologije v Ljubljani.

Njegovo delo zajema 3D tisk orodnega jekla za delo v vročem, H13. Razloži, da so oznake jekla zelo preproste, in sicer črka H v angleščini pomeni »hot work«, torej delo v vročem. Številke pa označujejo točno določene zlitine jekla. Iz jekla, ki ga pri delu uporablja Samo, se ne izdeluje samih izdelkov, iz njega namreč izdelajo samo orodja, s pomočjo katerih potem izrežejo in oblikujejo dejanske izdelke. V industriji se to jeklo največkrat uporablja za izdelavo orodja za kovanje ali pa izdelavo vročih nožev. Kot primer nam na kratko razloži izdelavo jedilnega pribora, vilic.

Razloži nam tudi, da si pri 3D tiskanju ponavadi predstavljamo tiskanje plastike, ampak je tiskanje jekla malce zahtevnejše. Samo izpostavi problem poroznosti materiala, do česar lahko pride pri pretaljevanju različno velikih delcev jekla, pri čemer se manjši delci pretalijo, večji pa le delno. Pri tiskanju jekla poznamo dve različni metodi. Prva je zelo podobna tiskanju plastike, ampak Samo uporablja drugačno metodo, ki nam jo natančno razloži. Pri tiskanju pa mu težave povzroča tudi izhlapevanje mangana iz jekla, kar lahko poškoduje zaščitno lečo laserja. Tu se na kratko dotakneva tudi delovanja laserjev.

Vprašam ga, kaj so prednosti tiskanja orodja v primerjavi s klasično izdelavo orodja. Samo pojasni, da je tiskanje zelo uporabno, saj v orodje lahko natisneš tudi luknjice različnih oblik. Te luknjice so pravzaprav hladilni kanali, po katerih teče voda, ki orodje ohlaja, kar je nujno potrebno pri delu z vročimi kovinami. Pri klasični izdelavi orodja so te luknje lahko samo popolnoma ravne, zato voda ne doseže vseh delov orodja in tako v določenih primerih ni zagotovljeno dobro hlajenje orodja. Z boljšim hlajenjem pa se podaljša tudi življenjska doba orodja, kar bi prihranilo tudi nekaj denarja.

Za konec nam Samo pove zanimivo prigodo s podganami. Predlaga nam poslušanje podkasta Behind the Bastards, saj ponudi zanimiv vpogled v življenje zgodovinsko pomembnih “neprijetnih” oseb. Kot vrhunec doktorata mu bo v lepem spominu ostala znanstvena konferenca na Češkem, na kateri je prejel priznanje za odlično pripravljen plakat. Stres premaguje s poslušanjem glasbe in ohranjanjem dobrega ravnovesja med službo in prostim časom. Bodočim generacijam doktorskih študentov in študentk v šali predlaga, da naj se ne vpišejo na doktorski študij, a takoj pove, da je zadovoljen. Svetuje nam, da naj se z doktoratom ne obremenjujemo preveč, saj je v življenju veliko stvari pomembnejših od doktorata.

————

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Z Ano Šemrov o kakovosti življenja ter duševnem zdravju slepih in slabovidnih otrok ter mladostnikov in njihovih skrbnic ter skrbnikov.

#MetaPHoDcast

Ana je tik pred uradnim dokončanjem doktorata, ki ga je opravljala na Londonskem univerzitetnem kolidžu, UCL. Tam je bila članica Great Ormond Street Inštituta za zdravje otrok. Projekt sta financirala sklad Fight for Sight in fundacija Ulverscroft.

Ana se je v doktorski disertaciji posvetila vprašanjema, kateri dejavniki vplivajo na kakovost življenja in osebno prožnost (angl. resilience) slabovidnih in slepih otrok ter njihovih družin in kdaj imajo ti dejavniki največji vpliv. V raziskovanju je uporabila mešane metode, tako kvantitativne kot kvalitativne. Da je več izvedela o slabovidnih in slepih otrocih ter mladostnikih, jih je povabila v raziskavo, v kateri je za prvo oceno dejavnikov, ki vplivajo na njihovo kakovost življenja, uporabila vprašalnike. Da pa bi dobila podrobnejši vpogled v njihovo življenje, je to metodo nadgradila še s polstrukturiranimi intervjuji.

V raziskavi je ugotovila, da objektivna klinična mera stopnje okvare vida teh otrok ni neposredno povezana z njihovo kakovostjo življenja.

Ta je namreč močno povezana s subjektivno oceno svoje lastne oviranosti zaradi slabovidnosti ali slepote, s tem, kako jih sprejema okolica, s podporo vrstnikov, z načinom, na katerega se na diagnozo odzovejo svojci, ter z drugimi dejavniki, ki jih Ana predstavlja v pogovoru.

Ana sedaj z raziskovalno ekipo, s katero je sodelovala med doktoratom, pripravlja priporočila za družine z otroki s slabovidnostjo in slepoto, za zdravstveno osebje in tudi za nevladne organizacije, ki imajo pomembno vlogo pri izboljševanju kakovosti življenja teh otrok. Ana izpostavlja tudi, kako pomembno je, da v raziskavah o otrocih in mladostnikih poslušamo ravno njih in jih obravnavamo kot enakopravne sogovornike in sogovornice, ki svoje izkušnje razkrijejo raziskovalkam in raziskovalcem.

Ana priporoča ogled filma The Worst Person in the World, režiserja Joachima Trierja, in v branje knjigo Hana, avtorice Alene Mornštajnove. Knjiga govori o življenju judovske družine v času druge svetovne vojne.

Ana priporoča drugim doktorskim študentom in študentkam, ne glede na področje študija, pisanje dnevnika dela, s kronološko urejenimi mislimi in razmisleki, do katerih prihajajo pri svojem raziskovanju. Dodatno se ji zdi pomembno povezovanje z drugimi raziskovalkami in raziskovalci na enaki ravni kariere, saj lahko eden drugega podpirajo, si izmenjujejo izkušnje in se skupaj soočajo s težavami ter prediskutirajo probleme, s katerimi se soočajo.

_____________

Meta PHoDcast 174: Ana Šemrov, psychologist

With Ana Šemrov on the quality of life and mental health of children and young people with visual impairment.

Ana carried out her doctoral studies at University College London, UCL. She was a member of the UCL Institute of Child Health at Great Ormond Street Hospital. The project was funded by Fight for Sight and the Ulverscroft Foundation.

In her doctoral dissertation, Ana focused on which factors shape the quality of life and resilience of children and young people with visual impairment and their families, and when these factors employ the greatest impact. In her research, she used mixed methods, both quantitative and qualitative. In order to learn more about visually impaired and blind children and adolescents, she invited them to participate in a survey, in which she used questionnaires to assess the factors that affect them. Later, to gain a more detailed insight into their lives, she invited participants to semi-structured interviews.

Ana’s research showed that a clinical measure of vision impairment does not necessarily determine quality of life of children and young people with visual impairment or blindness. Their quality of life is closely related to their subjective experience of their functional vision impairment,how they are accepted in the community, peer support, family’s adjustment to their visual impairment diagnosis, and other factors that Ana presents in the podcast.

Ana and the research team she collaborated with during her PhD are now preparing recommendations for families of children and young people with visual impairment or blindness, for healthcare workers, and also for non-governmental organizations that play an important role in improving the quality of life of these children. Ana also stresses how important it is to give a voice to children and adolescents in research and to treat them as equal partners in the conversation, who have invaluable and important first hand experiences and want to share them with researchers.

Ana recommends watching the film The Worst Person in the World directed by Joachim Trier and reading the book Hana by Alena Mornštajnová. The book is about the life of a Jewish family during World War II.

Regardless of the field of study, Ana recommends to other doctoral students to create a work diary, where you have chronologically organized thoughts and reflections that occur during your research. Additionally, she finds it important that they connect with other researchers at the same career level to support each other and to share and discuss the problems they face.

————

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

With Matjaž Leonardis about neural networks and backdoors in computing, and what drives him to seek new answers to questions in all areas.

#MetaPHoDcast

Matjaž is a Slovene expat whose interests have landed him in Austin, Texas. After graduating from Gimnazija Bežigrad, he applied for Bachelor studies at Oxford University. He describes his years there as interesting and character-building due to many things, an important one being the environment of studying in such a prominent institution steeped in tradition.

With difficulty, he tries to compare his academic experience in Oxford to that in Austin. Research Matjaž is involved in spreads into areas of quantum computers, neural networks, and the theory of computability. We briefly discuss transposable back doors and neural networks and their implications on systems implemented in our everyday lives.

He praises meditation, which he practices almost daily. In addition, he highlights the importance of connecting with other people you can talk to in difficult times. As he describes the coronavirus lockdown he subtly smiles, as for him this was the time when the world has come to a pause, allowing him and his colleagues to have their most productive discussions. Matjaž recommends the TV series Billions, The Beginning of Infinity by David Deutsch, and Sean Carrolls’s Mindscape podcast. He would invite Richard Feynman and John Bardeen, two physicists, to debate two scientific perspectives.

The advice Matjaž would give to other scientists is: instead of experiments, focus and connect on the research idea itself. The question on his mind is, “At some point, there was some situation that made somebody care about this problem. Why was that? What and who was behind this idea?”. This allows you to tweak the seemingly insignificant experimental details that can bring you closer to the answer.

————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.

Z Jako Rotmanom o folni kislini, okvarah nevralne cevi in induciranih pluripotentnih matičnih celicah.

#MetaPHoDcast

Jaka Rotman je zaključil magisterij farmacije na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Že takoj na začetku nam izčrpno razloži, da imajo farmacevti po zaključku študija za zaposlitev štiri možnosti. Lahko se zaposlijo v javnih zavodih, lahko nadaljujejo z raziskovanjem na inštitutih ali fakultetah, lahko se zaposlijo v industriji v farmacevtskih podjetjih, kjer so vpleteni tudi v proces proizvodnje, lahko pa se zaposlijo v farmacevtskih podjetjih, kjer ni proizvodnje. Slučajno se mu je ponudila priložnost, da nadaljuje z raziskovanjem na Fakulteti za farmacijo, kar je z veseljem izkoristil. Na kratko se dotakneva tudi razlike med študijem farmacije in študijem industrijske farmacije. Tekom pogovora opozoriva vse bodoče mlade raziskovalce, da lahko v prvih treh mesecih zaposlitve brez posledic prekinejo pogodbo.

Jaka na doktorskem študiju raziskuje vpliv folne kisline, ki jo poznamo tudi kot vitamin B9, na razvoj nevralne cevi pri zarodku v času nosečnosti. Konec tretjega meseca nosečnosti se ob pomanjkanju folne kisline lahko razvoj nevralne cevi neustrezno zaključi, hrbtenjača ne okosteni in se ne oživči in nevralna cev se nepravilno zapre. Posledica so izrastki na hrbtenici, čemur rečemo spina bifida.  Da se okvaram izognemo, nosečnicam dodajamo folno kislino v obliki prehranskih dopolnil. Raziskave pa kažejo, da presežek folne kisline verjetno vpliva na večjo pojavnost avtizma pri otrocih. To so odkrili v ZDA, kjer folno kislino dodajajo nekateri hrani, zato imajo nosečnice in otroci v ZDA na splošno višje koncentracije folne kisline v krvi.

Jaka pri svojem delu uporablja različne celice. Na začetku je uporabljal tumorske, zdaj pa dela z induciranimi pluripotentnimi matičnimi celicami. To so celice, ki jim lahko z dodatkom nekaterih faktorjev povrnemo zmožnost embrionalnih matičnih celic, da se razvijejo v celico kateregakoli tkiva. Za odkritje induciranih pluripotentnih matičnih celic je bila leta 2012 podeljena tudi Nobelova nagrada. Iz induciranih pluripotentnih matičnih celic želi narediti predstopnjo hrbtenjače, torej nevralno cev, na kateri bi potem preveril učinek različnih zdravil na zaviranje presnove folne kisline.

Jaka upa, da bo z raziskavami našel idealno količino folne kisline, ki bi jo nosečnice morale jemati, da ne bo prišlo do okvar nevralne cevi in tudi ne do nastanka avtizma.

Jaka z nami deli zgodbo o svoji delovni mentorici in njenim treniranjem boksa. V ogled nam predlaga film Oppenheimer, saj misli, da dobro prikaže situacijo ob prelomnem odkritju in kako ob tem pride tudi do različnih moralnih in etičnih pomislekov. Kot član Programskega sveta doktorskega študija biomedicine ima kar nekaj predlogov za izboljšave doktorskega študija. Glavni predlog je zmanjšanje količine predmetov v 1. in 2. letniku doktorskega študija. Kot »highlight« doktorata izpostavi dober kolektiv. Meni, da mu za spopadanje s stresom najbolj pomaga prioritetna lista stvari, ki jih mora narediti. Pove pa še, da se je za vikende potrebno zabavati.

——–

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.

With Pavle Pavlović about big data, artificial intelligence, ethics, and methodology.

#MetaPHoDcast

Pavle Pavlović is a political scientist who joined the Faculty of Social Sciences at the University of Ljubljana to pursue a PhD on the intersection of sociology, anthropology, and technology.

He is researching emerging technologies with a focus on the last AI developments through the application of an open research design. His interest in big data already started during his master degree studies through the problem of paradigm shift between positivism and big data approach. He was interested in how to connect theories from social sciences and humanities with the field of technologies.

Currently, we are in an AI summer expecting some big improvements in the research of artificial intelligence, but those expectations can lead to disappointment. Ethics can play a decisive role in directing our activities towards good outcomes, both for individuals and for the wider community. His approach deals with the relational connection between the different actors of the process, whether they are social or technological, and their intersection.

He used methods from ethnography to investigate how ethics and values are distributed in the creation of algorithms. He followed programmers and data scientists at the Faculty of Computer Science in Ljubljana and observed their work and daily routine. Thus, he examined ethical networks that are influencing epistemic everyday practices. Do people in computer laboratories in their everyday professional routine think about regulations of artificial intelligence? Pavle challenged my questions with a counter question: do we generally think about ethics daily at all?

He discovered that programmers and data scientists stress the importance of aesthetics and creativity in computer sciences and not just rationality as we might naively think.

The processes behind our everyday life are much more complex than they appear at first hand, and any generalization and standardization of the rules of those same processes sometimes seems pointless due to the sporadicity and intuitiveness that accompany them.

Pavle recommends reading books from anthropologist Agustin Fuentes such as The Creative Spark: How Imagination Made Humans Special and Why We Believe: Evolution and the Human Way of Being, which reveal all the rich ties that built humanity through the cooperation of actors. He would spend a day with professor Donna Harraway.

He likes to go for long runs and swimming during the summer, and stressed the importance of having other hobbies besides PhD research. Furthermore, he would advise future PhD students to be organized and take notes from early on.

————

S Pavlom Pavlovićem o velikih podatkih, umetni inteligenci, etiki in metodologiji.

Pavle Pavlović je politolog in doktorski študent na Fakulteti za družbene vede na Univerzo v Ljubljani. Doktorsko raziskavo opravlja na presečišču sociologije, antropologije in tehnologije.

Raziskuje nastajajoče tehnologije s poudarkom na najnovejšem razvoju umetne inteligence. Njegovo zanimanje za velike podatke se je začelo že med magistrskim študijem skozi problem paradigmatskega obrata med pozitivizmom in pristopom velikih podatkov. Zanimalo ga je, kako povezati teorije družboslovja in humanistike s področjem tehnologij.

Trenutno smo v pospešenem razvoju umetne inteligence, kjer pričakujemo nekaj velikih izboljšav v bližnji prihodnosti, a ta pričakovanja lahko vodijo v razočaranje. Etika lahko igra odločilno vlogo pri usmerjanju naših dejavnosti k dobrim rezultatom, tako za posameznike kot za širšo skupnost. Pavlov pristop se ukvarja z relacijami in odnosi med različnimi akterji procesa razvoja, bodisi družbenimi ali tehnološkimi, in njihovim presekom.

Z metodami iz etnografije je raziskoval, kako so etika in vrednote porazdeljene pri ustvarjanju algoritmov. Spremljal je programerje in podatkovne znanstvenike na Fakulteti za računalništvo in informatiko na Univerzi v Ljubljani ter opazoval njihovo delo in vsakodnevno rutino. Spraševal se je, ali ljudje v računalniških laboratorijih v vsakdanji poklicni rutini razmišljajo o regulaciji umetne inteligence. Pavle je moja vprašanja o tem, koliko se na etiko dnevno zanašajo raziskovalne skupine s področja računalniških ved, izzval s protivprašanjem: ali na splošno o etiki sploh razmišljamo vsak dan?

Ugotovil je, da programerji in podatkovni znanstveniki poudarjajo pomen estetike in ustvarjalnosti v računalništvu in ne zgolj racionalnosti, kot morda naivno mislimo.

Procesi, ki stojijo za našim vsakdanom, so veliko bolj kompleksni, kot se zdi na prvi pogled, vsakršno posploševanje in standardiziranje pravil teh istih procesov pa se včasih zaradi sporadičnosti in intuitivnosti, ki jih spremljata, zdi nesmiselno.

Pavle priporoča branje knjig antropologa Agustina Fuentesa, kot sta The Creative Spark: How Imagination Made Humans Special in Why We Believe: Evolution and the Human Way of Being, ki razkrivajo vse bogate vezi, ki so s sodelovanjem med ljudmi zgradile človeštvo. Dan pa bi preživel s profesorico Donno Harraway.

Poleti se rad odpravi na dolge teke in plavanje ter poudaril, da je poleg doktorskega raziskovanja pomembno imeti tudi druge hobije. Bodočim doktorskim študentom in študentkam bi svetoval, naj bodo organizirani in si že zgodaj delajo zapiske.

————

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.