Ko megla prežema zimska jutra, ne pomislimo nujno, da so vanjo ujeti tudi trdni delci, ključne sestavine onesnaženega zraka. Kar 99 odstotkov prebivalstva po vsem svetu je izpostavljenega koncentracijam trdnih delcev, ki presegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Trdni delci – nevidni, a nevarni – imajo dokazano velik vpliv na zdravje, od kroničnih bolezni do smrtonosnih rakov.

Anja Ilenič, doktorska raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, se ukvarja s preučevanjem teh onesnažil. Pri svojem delu analizira vire trdnih delcev ter sodeluje v projektih, ki vključujejo tudi aktivno participacijo občanov pri meritvah in analizi onesnaženosti. S tem poudarja pomembnost ozaveščanja ljudi o kakovosti zraka, ki ga dihamo.

V Sloveniji kar 75 odstotkov trdnih delcev izvira iz kurjenja v domačih kuriščih. Anja Ilenič poudarja, da ljudje pogosto napačno krivijo promet, ki v resnici prispeva le pet odstotkov k onesnaženju.

Ali ste pešec ali kolesar?
Študija, ki jo je v več slovenskih mestih s prostovoljci opravila leta 2022, je pokazala, da je kolesarjenje sicer boljša izbira kot pešačenje, saj čas izpostavljenosti onesnaženemu zraku igra ključno vlogo. Kolesar je v povprečju 14-krat manj izpostavljen tveganjem kot pešec.

Aktivni posamezniki, občinske pobude in premišljeni ukrepi so po njenem nujni za zmanjšanje tveganj, ki jih prinaša onesnažen zrak. Ne nazadnje, kot poudarja, "vsi dihamo isti zrak".

Zmedo, ki jo imamo v glavi zaradi naglih vremenskih sprememb, ki smo jim priča, nama je v tej epizodi Strašno brihtnih pomagal razvozlati strašno hudi klimatolog in okoljski ekonomist Aljoša Slameršak.

Z Aljošo smo seveda pogledali mnogo dlje od dežnih kapelj, ki sicer nastanejo zaradi povsem naravnih procesov, vendar marsikdaj v njih prepoznamo tudi sled človeškega posredovanja.

Zanimalo nas je predvsem, kako sploh razmišljati in iskati rešitve za trajnostno prihodnost v času, ko se v okolje in naša življenja vpletajo krize raznolikih spektrov.

“Menim, da je zgrešena predpostavka, da potrebujemo nove tehnologije, ki še niso razvite in naj bi rešile vse naše probleme. Ta pozitivistični pristop je prisoten že od časa modernosti, že vse od poznega 19. stoletja. V resnici pa ne gre zgolj za razpoložljivo tehnologijo, temveč za njeno aplikacijo. Če imamo zgrešene principe, se lahko vprašamo, zakaj sploh uporabljamo tehnologije.

Z novimi tehnologijami pogosto povzročamo nove probleme. Tako se znajdemo v začaranem krogu, kjer potrebujemo nove tehnologije, da rešimo težave, ki so nastale zaradi prejšnjih. Namesto tega bi morali razmišljati o tem, kako bi lahko bolje organizirali svet s tehnologijami, ki jih imamo danes. Prepričan sem, da bi lahko te tehnologije radikalno omejile podnebne spremembe in omogočile visoko kakovost bivanja večini ljudi, ne le v razvitih državah, temveč tudi na globalnem jugu.”

Aljoša sicer živi v Barceloni, kjer je dela kot podoktorski raziskovalec oziroma znanstvenik na oddelku za okoljske znanosti in tehnologijo tamkajšnje avtonomne univerze v Barceloni. raziskovalno pa spremlja predvsem teme, ko so energetski prehod, podnebne migracije in podnebna pravičnost. 

Oktobra ne moremo več ločiti od rožnate pentlje, simbola, ki ozavešča o raku na dojkah. Tanja Španić, prvi obraz organizacije Europe Donna, slovenskega združenja za boj proti raku dojk, se je društvu pridružila kot prostovoljka leta 2010, potem ko se je zelo mlada soočila s to težko boleznijo. Sedem let pozneje je postala predsednica društva, vmes je bila tri leta, od 2020 do lani, tudi predsednica evropske zveze Europa Donna. 

Takšne kariere ni nikoli načrtovala.

“Zaradi spleta osebnih izkušenj sem pristala tukaj. Ko sem se morala odločiti, kaj bom v življenju zares počela, sem bila razpeta med službo na fakulteti in delom v Europa Donni. In če temu lahko tako rečem, je na koncu zmagala Europa Donna. Razlog je ta, da sem tukaj s srcem in čustvi. Morda zveni nenavadno, a vse ženske, ki smo jih izgubili na tej poti in ki še vedno umirajo zaradi raka dojk, so tiste, ki mi dajejo energijo. Zaradi njih vztrajam, ker resnično verjamem, da lahko bistveno zmanjšamo število smrti, in zato si prizadevam z osveščanjem ter s podporo družinam in obolelim. Prav te izkušnje mi dajejo največ energije, da gremo naprej in razvijamo nove ideje,” pravi Tanja Španić.

Ana Kisovar je Celjanka, ki se zadnja leta uveljavlja kot strokovnjakinja na področju reproduktivne medicine. V tem hipu je na sveže, četudi ponovno, preseljena v Švico, kjer dela kot specializantka iz ginekologije in porodništva.

V Celju se že dolgo ni za dlje časa ustavila. Obiski družine, prijateljev, potem pa hitro nazaj v tujino. Ne zaradi tujine same, temveč zaradi znanja in priložnosti, ki jih ta ponuja.  Minula leta je namreč preživela na univerzi v Oxfordu, kjer je marca letos doktorirala iz reproduktivne imunologije, zdaj pa na oddelku za žensko reproduktivno zdravje iste univerze nadaljuje podoktorski študij bioinformatike in imunologije.

Središče njenega zanimanja je že dolgo endometrioza. Bolezen, ki zaznamuje 190 milijonov žensk v razvitem svetu, kar pomeni, da prizadane nekako 10 % deklet in žensk med 15. in 44. letom starosti. Približno polovica jih ima težave z zanositvijo. Evropski parlament jo je leta 2007 razglasil za socialno bolezen zaradi njenega močnega vpliva na fizično, psihično in socialno življenje.

Ana se ne spomni časa, ko bi bilo njeno življenje ločeno od medicine. “Odraščala sem na podeželju, zato sem vedno imela opravka z živalmi. Mačke so pogosto prinesle domov kakšne ptice, predvsem mladičke, in če jih nisem uspela rešiti, sem jih vsaj pregledala. Včasih mi je celo uspelo rešiti kakšno žival. Morala sem poiskati način, kako jim pomagati, kar pa mi je bilo veliko težje, saj živali ne morejo povedati, kaj jih boli ali kaj je narobe. Z ljudmi je drugače, saj se z njimi lahko pogovarjaš, kar omogoča lažjo diagnozo in pomoč. Zaradi tega se mi je zdelo delo z ljudmi bolj optimistično.“

Zato se je odločila za medicino.

Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat. 

Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«. 

Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.

Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«

A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.

V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati. 

--

Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.

»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.

Divji opraševalci pomembno prispevajo k biotski pestrosti in so še kako ključni zate, zame, za vse nas … ker pridelujejo hrano.

“Zagotavljajo eno ključnih ekosistemskih storitev, to je opraševanje rastlin, kar je pomembno tako za kmetijstvo, torej za našo prehransko varnost, kot za naravo oziroma biotsko raznovrstnost,” je v tokratnem podkastu pojasnil Danilo Bevk, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo, kjer proučuje pestrost, ekologijo, monitoring in varovanje opraševalcev, pa uporabo opraševalcev v kmetijstvu, vplive pesticidov.

Kot pravi, še vedno prevladuje poenostavljeno razumevanje te problematike, saj je večina pozornosti namenjena le enemu opraševalcu, medonosni čebeli. “Vemo pa, da potrebujemo različne opraševalce, torej divje opraševalce, ki so vedno bolj ogroženi.”

Med njimi so tudi čmrlji, ki so posebno pozornost Danila Bevka pritegnili kmalu po njegovem doktoratu. “To, da sem se začel ukvarjati z njimi, mi ni bilo težko, saj so čmrlji moja ljubezen že od zgodnjega otroštva. Tako se s čmrlji ukvarjam že več kot 30 let, čeprav nisem tako zelo star,” je povedal v podkastu.

Je tudi predsednik društva Čmrljica in komisije za alternativne opraševalce pri Čebelarski zvezi Slovenije.

V Sloveniji je bilo sicer doslej najdenih 571 vrst divjih čebel, med njimi 35 vrst čmrljev.  Na strehi instituta za biologijo pa bodo že kmalu začeli z vzgojo čmrljev, da jiih bodo zaradi njihovega varstva bolje spoznali. 

Morda Sašo Vipotnik resda veliko ljudi pozna kot predvsem strašno hudo glasbenico z vzdevkom Neomi, a ta ista Saša je obenem tudi strašno huda nevrologinja, ki pa so jo mnogi spoznali tudi kot osebo, ki jim je kot zdravnica pomagala, ko je poskušala razvozlati vzroke njihovih bolezni.

Z njo smo se v podkastu spustili tudi v globine spanja. In iskali rešitve, da se Klara skozi dan ne vleče čez dan kot megla, Maja pa ne zeha kot nilski konj.   

Saša Vipotnik nam je tako približala področje, s katerim se profesionalno ukvarja. Kot nevrologinja je zaposlena na kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo. Preučuje pa zlasti motnje spanja in epilepsije. 

Zdi se, da je v to delo vpeta od zore do mraka in marsikdaj še od  mraka do zore. Zato je še toliko bolj prijetno videti, da še ogromno časa – ne veva sicer, kdaj čarobno najde te trenutke – nameni glasbi. Ki pa jo zaenkrat še drži stran od medicine.

»Vedno me je privlačila ideja raziskovanja povezave med glasbo in možgani. A več, ko o tem razmišljam in berem, bolj se mi zdi, da lahko pretirano analiziranje glasbe uniči delček magije, ki jo ta premore. V določenih trenutkih se zdi, da se stvari v glasbi zgodijo same od sebe, brez racionalnega razmišljanja. Zato bi morda s pretiranim analiziranjem izgubila svoj čar,« je med drugim povedala v podkastu.

V svojem drugem, glasbenem življenju, je Saša kot Neomi svoj prvi samostojni album, Poglej, izdala leta 2011 in zadnjega, Lepo se svetiš v tem, z zasedbo AKA Neomi v letošnjem letu. Sodelovala je z raznolikimi slovenskimi glasbeniki, Mariem Babojelićem, Igorjem Matkovićem, Aleksandro Ilijevski, Senidho.  

In, ja, še posebej nama je v veselje, da nas bo spremljala vso to sezono, saj je prispevala glasbeno podlago za podkaste te sezone. Hvala Saši in kolegom, da ste nam prišli naproti.

Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Gal Granda, epileptolog s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, ki je tudi tisti, ki je Sašo navduševal nad nevrologijo. Tako je delno kriv tudi za to, da se njune poti danes križajo oziroma, raje, sovpadajo na inštitutu za nevrofiziologijo.

»V stresnih situacijah Saša deluje kot računalnik, obenem pa zna pomiriti ljudi okoli sebe, kar je redka lastnost,« je dejal Granda.

Veronika Fikfak je mednarodna pravnica in raziskovalka, ki se že vrsto let posveča zagotavljanju in krepitvi človekovih pravic.

Pravi, da so trenutno za mednarodne pravnike super časi, obenem pa grozni. “Grozni so zaradi tega, ker se dogaja, super pa zato, ker imaš lahko vpliv, lahko oblikuješ potek dogajanja in ima tvoje delo zato pomen. Pravniki zdaj ne pišemo samo besed na papir, ampak v bistvu lahko poskušamo prepričati države, da nehajo kršiti pravice in tako spremenimo dogajanje.”

Recimo Rusijo. Veronika se ukvarja tudi s tem, kako prepričati Rusijo, potem ko je odšla iz Sveta Evrope, da plača odškodnine, ki znašajo tudi po 400, 500 milijonov evrov.  

In tudi Izrael. “Imamo pravico do hrane, do vode. To so stvari, ki jih morajo države zagotoviti. Seveda je vprašanje vedno, v kakšni meri, ampak nek minimum mora biti zagotovljen. To so stvari, s katerimi se zdaj ukvarjamo, se pravi, kako človeku, ki nima moči, to dati, in kako države prepričati, da je določene pravice treba zagotoviti,” je Veronika povedala v podkastu, kjer razkriva ostale pereče probleme neenakega dostopa do pravice do sodnega varstva, vlogo čustev v mednarodnih odnosih in izzive, s katerimi se soočajo sodobne družbe v boju za pravičnost.

Iz njenega pripovedovanja veje strast do dela in predanost iskanju rešitev. Kljub težkim izzivom, s katerimi se sooča, ostaja optimistična in poudarja pomen vztrajnosti in aktivnega delovanja v prizadevanju za boljši svet.

Veronika Fikfak sicer deluje kot profesorica mednarodnega prava in človekovih pravic na Univerzitetnem kolidžu London in v Centru odličnosti iCourts na Univerzi v Københavnu. Delala je na mednarodnem sodišču v Haagu, na pravni komisiji Anglije in Walesa v Londonu, na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, pa tudi pri UNESCO v Parizu.

Tadej Droljc vrtinči elektronsko glasbo in z računalnikom ustvarja avdiovizualne kompocizije. Predstavlja jih po vsem svetu. Med drugim je sodeloval na znamenitem festivalu Ars Electronica, na cannskem Marché du Film, Semibreve, Node, Sonica Glasgow itn.

Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad in priznanj, kakršna je denimo nagrado Edigma-Semibreve, pa Lumen Prize Students Award.

Sicer pa je doktor znanosti. Doktorski študij o avdiovizualni kompoziciji je zaključil na Center for Research in New Music na britanski univerzi v Huddersfieldu, kjer je nato tudi poučeval računalniško kompozicijo.

Pri tem je morda nenavadno, da pri svojem delu ne uporablja not, oziroma jih niti ne bere, toda prav res nenavadno, če že ne čarobno pa je spremljati zvočne in vizualne strukture, ki nastajajo izpod njegovih računalniških tipk.

»Vizualno in zvočno me zanimajo bolj organske zadeve, ki izhajajo iz naravnih organskih procesov, hkrati pa zelo rad kršim te pravila. Ta svet je mik nerealnega in organskega.«

Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Anže Zorman, Tadejev kolega z Radia Študent in dober prijatelj.

Špela Vintar se s sprego tehnologije in prevajanja ukvarja že dobri dve desetletji. Prav v zadnjem času še posebej skrbno bedi nad interdisciplinarnim magistrskim programom Digitalno jezikoslovje. Posadila je seme zanj in zdaj raste že drugo študijsko leto.

Najbrž je že iz tega razvidno, zakaj ji kolegi pravijo kar Ronaldo terminologije.

Špela je namreč študiju angleščine in nemščine ter prevajanja primešala še prevajalske tehnologije, diplomirala iz računalniško podprtega prevajanja, zatem odšla v tujino, kjer je delovala na nemškem institutu za umetno inteligenco, in pri nas opravila doktorat o uporabi vzporednih korpusov za računalniško podprto ustvarjanje dvojezičnih terminoloških virov.

Za seboj ima ogromno zanimivih in pomembnih projektov. Med drugim je gradila tudi prvi korpus slovenskega znakovnega jezika, torej, jezika, ki ga uporablja gluha skupnost. V njem je sodelovala tudi Marjetka Kulovec, ki je pod Špelinim mentorstvom doktorirala in s tem postala prva gluha doktorica znanosti v Sloveniji.

Špela kljub silnemu napredku umetne inteligence verjame, da ukvarjanje z jeziki in učenje tujih jezikov ne bo kar izginilo, saj so to človeške dejavnosti, ki niso zgolj utilitarne, ampak imajo širši in globlji, družbenokulturni in tudi umetniški pomen. »Mislim, da vsekakor še ostaja perspektiva za človeka.«

Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo  dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki. 

Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije, do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.

Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt »Boundary« - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja.

Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Miha Haas, klasični pianist, zaposlen na akademiji za glasbo, kjer poučuje več predmetov, je pa tudi glasbenik v različnih zasedbah.

Z Levom sta se spoznala v prvem letniku gimnazije.