Čuden teden je za nami. Zgodilo se je veliko prelomnega, široko odmevnega, a vse kar se je v njem zgodilo bo svojo vlogo in pomen pokazalo šele v naslednjih tednih in mesecih. Najbolj odmevna je bila tokrat novica o premirju, o miru, ki naj bi po 467 dneh končno zavladal v Gazi. Ko smo nehali upati, se je torej vendarle izkazalo, da optimizem ni vedno in povsod zgolj znamenje naivnosti.

Veliki bi še več ozemlja, vplivni bi radi svoja omrežja razširili, bogati imajo premalo. Nasilneži vseh vrst so na pohodu. V tesnobnem svetu se vendarle ne gre povsem prepustiti strahu, ki hromi, obenem pa bi se veljalo izogniti naivnosti. Sliši se enostavneje, kakor v resnici je.

Viri:

• Eppur si muove - In vendar se vrti: Sudan, vojna, ki nas ne zanima 
• In the Gaza Strip, children have endured devastating hardships since October 2023
• Ars aktualno: Genocid - beseda leta 2024 
• Dogodki in odmevi: Vlada in agencija za energijo glede omrežnin še vedno na nasprotnih bregovih
• Vroči mikrofon: EU nima pravega političnega vodenja 
• Marcel: O državnih financah (Klemen Boštjančič), podnebni krizi (dr. Žiga Zaplotnik in dr. Žiga Malek) in medijskem zakonu (Jasna Zakonjšek in dr. Marko Milosavljević)
• Tehnična podpora: Zuckerbergovo "ukinjanje preverjanja dejstev" je le vrh ledene gore
• Frekvenca X: So AI agenti naslednja velika stvar? 
• Botrstvo: Anže: Vsak dan mi je žal, da časa ne preživljam s hčerko 
• Mihilizem: Marija Štremfelj: Smo duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo 
• Med štirimi stenami: "Ko sem odložil kamenček, sem odložil del bremena preteklosti."

Ker je ogromno ljudi med prazniki pojedlo ogromne količine prehranskih produktov, vključno z raznimi strupi in sladkorjem, je čas za centrifugalno razstrupljanje.

To je zadnja radijska žehta v letu 2024. Namočili smo umazano perilo, ga zmencali, temeljito oprali, odstranili madeže in smrad. Med pranjem smo izvedeli, kaj jezi predsednika vlade in da je notranji minister popikan. Navdušila in ganila nas je mlada junakinja Tinka, ki se je že dvakrat spopadla z rakom. Sporoča nam: "Imejte v mislih, da za vsakim dežjem vedno posije sonce."

Odhajajoči teden nam je spet pokazal prepirljivost našega političnega prizorišča. Vsi se seveda trkajo na prsi, koliko naredijo za našo domovino, kako je vlada slaba, ali kako je opozicija nesposobna, odvisno pač, s katerega brega vpijejo na svoje politične nasprotnike.

Ta teden smo zaznamovali svetovni dan človekovih pravic. Na dan, ko bi morali slaviti ta civilizacijski dosežek, zgrajen spoznanjih najtemačnejše zgodovine, smo se morali soočiti s zavedanjem, da je bila samo v zadnjem letu dni pravica do temeljne človekove pravice – do življenja – odvzeta več deset tisoč otrokom, ženskam in starostnikom. Medtem ko je mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Benjamina Netanjahuja zaradi vojnih zločinov, človekoljubne organizacije pa celo utemeljujejo, da se v Gazi dogaja genocid, bi poslanec iz največje opozicijske stranke izraelskemu premierju podelil Nobelovo nagrado za mir. Tako drzen in z zdravim razumom skregan predlog morda ne bi smel biti presenetljiv, ko pa šef te iste stranke meni, da je mafija boljša od slovenskega pravosodja. Varovanje človekovih pravic ima pač v duhu našega časa povsem različne pojavne oblike v mislih, besedah in dejanjih.

Trgovina z orožjem cveti kot še nikoli. Vojaški izdatki so se na svetovni ravni povečali že deveto leto zapored in skupno presegli 2400 milijard ameriških dolarjev. Agencije Združenih narodov pa bodo v prihodnjem letu lahko pomagale le dvema tretjinama ljudi, ki pomoč potrebujejo, saj je svetovni humanitarni sistem preobremenjen in finančno podhranjen. Podatka o razcvetu oboroževanja ter finančni podhranjenosti in impotentnosti najbolj univerzalne svetovne organizacije skupaj povesta – ne le o tem tednu – ogromno in preveč. Hitri izračun neznosne enačbe je, da je oboroževanje glasnejše od medsebojnega dogovarjanja, genocid pa samo še ena od novic.

V Centrifugi o tem, ob katerem dogodku tedna bi lahko, četudi še ni velika noč, lahko vzkliknili aleluja … ali pa je v tem tednu črni petek na dan nekdanje republike dovolj že sam po sebi. Komentira Igor E. Bergant.

Prav je, da si po martinovem nalijemo čistega vina. Recimo bobu bob. Prav nobenega dvoma več ni, da se je svetovnim oblastnikom do konca odpeljalo.

Pereča podnebna vprašanja, ki jih pretresajo v Bakuju in vojna vihra na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, ki nikakor ne pojenjata, so bila tudi ta teden nekoliko potisnjena v ozadje ob dogajanju v ZDA, kjer novoizvoljeni predsednik Donald Trump za zvestobo nagrajuje najbolj goreče privržence z imenovanji na najvidnejše položaje. Pri nas pa smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali bo pogajalcem po dveh letih uspelo pod streho spraviti plačno reformo, kako ublažiti cenovne pritiske zaradi novega načina obračunavanja elektrike in spletnih ustrahovanjem uperjenim proti sodnikom in tožilcem.

Kakšne lumparije bo prihodnja štiri leta počel stari oziroma novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, verjetno ve le on. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je težko verjeti njegovim besedam, je vseeno treba njegove govore včasih jemati z vso resnostjo, čeprav niso povsem resni. Med kampanjo je poudarjal, da bo vladal z enostavnim načelom: če sem nekaj obljubil, bom to izpolnil. Eden izmed Trumpovih uspehov je tudi to, da je ljudi prepričal, da se bori proti sistemu, ki zatira navadne, neopazne ljudi z zdravo kmečko pametjo. To so zdaj vrednote, ki štejejo. Demokracija in pravice žensk pa sta že preveč abstraktna pojma. Preveč woke oziroma prebujeno, bi kdo rekel. Slovita umetnica Marina Abramović je v intervjuju pri Marcelu poudarila, da bi bil svet boljši brez Trumpa. Morda res potrebujemo več Gandijev, Mandel, Milanov in Quincijev. Nove junake. Ampak takšni so časi in morale. Toda kljub temu bodo pesmi tudi v takšnih časih. Pesmi o takšnih časih, če parafriziramo Brechta. Trumpova zlata doba bi lahko prinesla tudi svetobolje, ki bo dalo nove junake. Tonska mojstrica: Nina Kač Novinar: Gašper Andrinek, [email protected]