Immanuel Kant (1724–1804) je eden od osrednjih mislecev razsvetljenstva. Ta nemški filozof in oče moderne filozofije predstavlja prelomnico v zgodovini evropskega mišljenja, prelomnico, ki jo določa njegov sistem transcendentalnega idealizma. Znamenite tri Kritike – Kritika čistega uma (1781, prevod 2019), Kritika praktičnega uma (1788, prevod 1993) in Kritika razsodne moči (1790, prevod 1999) – in nekatera dela iz predkritičnega obdobja, pa tudi pozna dela, kot je na primer Spor fakultet – pri nas objavljen v knjigi z naslovom Zgodovinsko-politični spisi (2006) – , so pomembna in odmevajo še danes. In zakaj je Kant tako velik – o tem v pogovoru ob njegovem jubileju s prof. dr. Zdravkom Kobetom, profesorjem z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in prevajalcem Kantove prve Kritike. Foto: Wiki

Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last

''Tuji založniki nam kdaj očitajo, da so besedila v naših knjigah za otroke preveč zapletena, ilustracije pa preveč umetniške. A mi smo navajeni na kakovost in jo znamo ceniti,'' pravi direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar. ''Naši posebnosti sta prav večplastnost in raznolikost – s tem se želimo predstaviti v Bologni,'' pa poudarja Tanja Komadina, sicer ilustratorka, ustvarjalka stripov in likovna urednica pri založbi Mladinska knjiga. Maja Kastelic, ena od dvanajstih izpostavljenih avtorjev in avtoric na razstavi slovenske ilustracije na bolonjskem sejmu, meni, da ilustracija, ki samo ponavlja za besedilom, nima smisla. Njen pomen je namreč to, da doda čarobnost in humor ali kdaj, hudomušno, celo nasprotuje besedilnemu sporočilu. Dr. Tina Bilban, urednica, literarna kritičarka in predsednica Slovenske sekcije IBBY, pa izpostavi še otroško zvedavost – ''radovednost otrok moramo jemati resno''. ''Svet slovenske ilustracije smo ovili v baldahin, ki v živahnem sejemskem okolju ustvarja intimno zavetje,'' so zapisali ob začetku našega častnega gostovanja na 61. sejmu otroških knjig v Bologni. Ta je namenjen le strokovni javnosti, a kljub temu ga po navadi obišče približno 30.000 ljudi. Ob tej priložnosti z gostjami v pogovoru med drugim o sodobnih smereh v ilustraciji, njeni družbenokritični vlogi, digitalizaciji in založništvu. In ker ima v Bologni vse pomembnejše mesto strip, beseda teče tudi o njem. 3D grafika (izrez): Zunanjost slovenskega razstavnega prostora na 61. bolonjskem sejmu otroških knjig, avtorici Sara&Sara

Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: Pixabay).

Verjetno ne bi bilo pregrobo reči, da danes le malo časa in energije posvečamo pojmu duha. Ta kratka in enigmatična beseda, ki je skozi zgodovino obsedala generacije in generacije filozofov in mislecev, je že več ko stoletje umaknjena bolj ali manj le v religijske razprave ali pa si jo prisvajajo kakšna instantna »new age« oziroma novodobna gibanja. In če filozofsko razmišljanje o duhu v tem hitrem in materialnih skrbi polnem svetu kdaj še uspe zaiti v javnost, potem večinoma nismo priča burnim razpravam o naravi duha, kjer bi se kresala temeljito izdelana mnenja in teorije, ampak se prejkone pogovarjamo predvsem, kako so ta pojem razumeli kakšni od mnogih velikih mislecev v preteklosti. No, čeprav se bomo tudi v današnji Ars humani dotaknili nekaj zgodovine filozofskih pojmovanj duha, pa se bomo naslednjo uro osredotočali na nekaj še boj zanimivega: in sicer na vprašanje, kako o duhu razmišljati danes, ko vendarle živimo v neki zelo specifični družbi, zaznamovani s hitrim znanstvenim razvojem, kapitalistično ekonomsko ureditvijo in vedno bolj individualiziranimi odnosi - ravno tej družbi torej, ki je spraševanje o duhu potisnila na samo obrobje. Kako v današnjem svetu misliti duha in zakaj je to sploh potrebno, bomo ob njegovi najnovejši knjigi govorili s filozofom dr. Andrejem Uletom, ki je do upokojitve predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nedavno pa je pri Slovenski Matici izdal knjigo z naslovom O naravi duha. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Pomen in smisel razstavljanja materialnih in nematerialnih umetniških del v fizičnem prostoru galerije v današnjem času, vključevanje galerije kot fizičnega prostora v razširjeno polje sodobne umetnosti, novih medijev in družbe ter možnosti umetnikov, galeristov in kustosov, da vzpostavijo učinkovit odnos s krajevnim občinstvom – to so bile iztočnice novogoriškega posveta, ki so podlaga pogovora, nastalega v sodelovanju Programa Ars, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Sodelujeta likovni umetnik, teoretik in umetnostni zgodovinar Ivan Žerjal in akademska slikarka, urednica ter predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana, Mojca Zlokarnik. Foto: Gregor Podlogar

V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana. Foto: Reuters

V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete

Kam gre svet? V kakšni družbi živimo? Prihodnost je nejasna in jo bomo morali na novo izumiti. V času, ko živimo v permanentni krizi, je filozofija pred velikimi izzivi, kako misliti nastalo situacijo in družbeno-politično dogajanje tudi v luči tehnološkega napredka, vojn, pa globalnih podnebnih sprememb, izčrpavanj surovin in družbene neenakosti. O tem s filozofom prof. dr. Deanom Komelom. Foto: Gregor Podlogar

Z dr. Alojzom Ihanom o kulturni zgodovini kužnih bolezni

Verjetno smo se šele ob tem, ko smo pred nekaj leti sami doživeli epidemijo večjih razsežnosti, začeli znova nekoliko bolj zavedati, da zgodovine ne oblikujejo le vojaški spopadi, družbene in ekonomske ideje, revolucije, veliki tehnološki izumi in diplomatske povezave, ampak lahko še kako velike ekonomske, demografske, družbene in politične pretrese prinesejo tudi kužne bolezni. Če so epidemije velikih razsežnosti vedno močno spreminjale naš svet, pa je res tudi, da se v načinih, kako smo se ljudje skozi zgodovino odzivali na epidemije ter kako smo jih slušali razumeti in celo osmisliti, neverjetno dobro zrcalijo miselni okviri ter stopnja znanstvenega razvoja v vsakem obdobju, tako da iste bolezni, ki smo jih nekoč videli kot božjo kazen ali pa »neravnovesje v telesnih tekočinah«, danes pripisujemo bakterijskim ali virusnim okužbam, vse to pa seveda s seboj prinese tudi povsem drugačno percepcijo in zdravljenje teh bolezni. Četudi je to zdaj neskončno bolj učinkovito kot nekdaj, pa se zdi, da se v epidemijah vse časov pojavljajo tudi elementi, ki jim kot človeška bitja ne moremo uiti z nobenim znanstvenim razvojem: v vsaki epidemiji smo od blizu soočeni z idejo lastne smrti in smrti svojih bližnjih, v vsaki epidemiji so na preizkušnji solidarnostne vezi, ki sicer držijo skupaj našo družbo, v vsaki epidemiji družbe težko lovijo krhko ravnovesje med človekovo svobodo in skupnim dobrim. O različnih vidikih nalezljivih bolezni skozi človeško zgodovino se bomo ob obsežni monografiji nemškega zdravnika in mikrobiologa Stefana Winkla z naslovom Šibe človeštva: kulturna zgodovina kužnih bolezni, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina, za tokratno Ars humano pogovarjali z imunologom, profesorjem na ljubljanski Medicinski fakulteti dr. Alojzom Ihanom, ki je knjigi Stefana Winkla pripisal tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Najzgodnejši pisni viri, ki omenjajo Gutewerd, postavlja to naselbino v 13. stoletje. Arheološke najdbe z Otoka pri Dobravi, ki so v veliki večini le odlomki ali deli predmetov, nakazujejo na zelo raznovrstno podobo življenja v tej naselbini. Kakšno zgodbo nam pripoveduje ta naselbina ob reki Krki, ki so jo slovenski arheologi ponovno začeli raziskovati ter jo obširneje predstavili na razstavi Nekoč je bil Gutenwerd v Narodnem muzeju Slovenije? O tem v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Tomaž Nabergoj, dr. Eva Menart in Katja Špec. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko