21. januarja je minilo 75 let od smrti Georga Orwella, ki nedvomno spada med največje pisatelje 20. stoletja. Če Orwella že iz šolskih klopi poznamo po politični satiri Živalska farma in distopičnem romanu 1984, ki tematizirata totalitarne politične sisteme, pa so prav tako zanimiva bolj dokumentarna in avtobiografska ter esejistična dela njegovega velikega opusa, ki pred nami razgrinjajo ne le intrigantnega misleca aktualnih političnih in splošno-človeških vprašanj, ampak tudi človeka z izjemno zanimivo življenjsko zgodbo, ki se je po šolanju na elitnem kolidžu in služenju britanski imperialni policiji v Burmi odločil za povsem drugačno življenje ter za skoraj dve leti odšel med brezdomce v Parizu in Londonu, od takrat pa se je še ničkolikokrat podal neposredno v razmere, ki jih je želel raziskati, pa naj je šlo prebivanje med delavci v revnih rudarskih predelih severne Anglije v času gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja ali pa njegovo udeležbo v španski državljanski vojni. Prav o tem drugem delu njegovega opusa, ki velikokrat ostane v senci njegovih zadnjih dveh romanov, govorimo ob tokratni obletnici njegove smrti, ko v oddaji Glasovi svetov gostimo prevajalko več njegovih del, urednico prvega izbora njegovih esejev in dobro poznavalko Georga Orwella Tino Mahkota. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: George Orwell, Wikipedija, javna last

Psihopatija postaja resen problem delovnih organizacij in družbe. Znano je, da približno odstotek splošne populacije ustreza kliničnim kriterijem za psihopatijo. To osebnostno motnjo pa imajo trije do štirje odstotki ljudi na vodstvenih pozicijah v poslovnem svetu. Kdo so psihopati in kako jih prepoznamo? Kako ravnati v odnosih z njimi? In kakšen pomen imata ozaveščanje ter posledično preprečevanje destruktivnih posledic psihopatije tako za posameznike kot za družbo? Na ta in številna druga vprašanja je v tokratni oddaji Glasovi svetov odgovarjala psihologinja in psihoterapevtka, soustanoviteljica Inštituta za znanstveno preučevanje in raziskovanje psihopatije, dr. Andreja Pšeničny.

Pravljični motivi, nekdaj avtentično inovativni v svojih kulturnih in socialnih okoljih, so se z medkulturnimi prenosi preobražali skozi čas in služili sprotnim, aktualnim, družbenim in političnim ideologijam in kontekstom.

Srčika pravljične snovi je verjetno mit, razvila pa se je lahko tudi iz starih, pradavnih pripovedi in zgodb, epskih zapisov, basni, poetičnih in liričnih podob srednjega veka ... Njene ljudske vsebine tudi že pred formalno uveljavitvijo umetne pravljice, beležijo prisotnost primesi domišljijskih avtorskih dodatkov in odsevajo dejansko družbeno stvarnost, so vir zabave ter sredstvo nadzora, ustrahovanja, discipliniranja in civiliziranja različnih slojev ljudi. Lahko jih razumemo kot reprezentacijo družbenih hierarhih, odnosov med spoli, spolnih vlog, identitet, dominacij in podreditev, v njih se kažejo družbene anomalije in odkloni, subverzivnost in časi prehodov in prelomov ... Imajo moč vzpostavljanja večjih skupnosti, razkažejo rodovne in družinske dinamike, prisotnosti patologij, v obliki kolektivnih mitov podpirajo državotvorne vzgibe. Čeprav so za slovansko pravljično polje relevantni tako antični viri Sredozemlja kot nasploh indoevropska podstat, težko vedno vzdrži splošno razširjeno prepričanje o brezmejnih pravljičnih potencialih v smislu univerzalnosti in nadčasovnosti ... Učijo in vzgajajo otroke in odrasle, vendar imajo njihovi moralni kompasi geografske zamejitve in omejen rok trajanja ... O vsem tem v oddaji Glasovi svetov.

Gostja: dr. Polona Tratnik, akademska slikarja in magistra kiparstva, avtorica monografije V deželi pravljic, K družbenim funkcijam pravljičnih narativov

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta in Inštitut IRRIS

foto: izrez z naslovnice knjige

ilustracija: Roža Piščanec 

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.

Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje.

No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.«

Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo.

foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Društvo za sodobni ples Slovenije letos praznuje 30 letnico delovanja. V jubilejnem letu so pripravili pester program. Ob mednarodnem dnevu plesa, 29. aprila so na Kongresnem trgu v Ljubljani organizirali celodnevni dogodek, polteje so nadaljevali s tremi potujočimi plesnimi paviljonu v Celju, Kranju in Mariboru, decembra pa so v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova odprli razstavo 30 let lepote, znoja, in žuljev, ki si jo lahko ogledate še do maja naslednje leto. V današnjih Glasovih svetov se bomo sprehodili skozi zgodovino sodobnega plesa pri nas, preverili, s kakšnimi težavami se to področje ustvarjanja še vedno spopada in pogled usmerili naprej, v leto, ki prihaja. V Glasovih svetov gostimo Dejana Srhoja, predsednika Društva za sodobni ples in Roka Vevarja, člana upravnega odbora. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Bučar je sicer bil trmast človek neodvisnega duha, a nemara je bil, paradoksalno, prav zato tako uspešen, ko je 240 delegatov prve demokratično izvoljene skupščine vodil po nelahki in zaviti poti k sprejetju Ustave

Najbrž ključni pisec slovenske Ustave in prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je bil človek intrigantnih nasprotij. Bil je kristjan in bil je partizan. Bil je član Partije in bil je disident. Bil je ugleden znanstvenik in intelektualec, predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti pa vendar je govoril preprosto, neposredno, brez dlake na jeziku. Bil je uspešen politik pa vendar je veljal za poštenega, kredibilnega človeka, ki misli s svojo glavo in deluje po lastni vesti.

Kako natanko se vsa ta nasprotja navsezadnje sestavijo v presenetljivo skladen pa tudi docela neponovljiv portret resnično velike osebnosti slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Jureta Gašpariča, ki je po uredniški plati bdel nad pripravo zbornika France Bučar med politiko in pravom, ki je – v letu po stoletnici Bučarjevega rojstva in v letu pred desetletnico njegove smrti – izšel pod založniškim okriljem Slovenske matice.

 

foto: F. Bučar za skupščinskim govorniškim odrom (BoBo / MMC)

Ob delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja se pogovarjamo s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat

Večkrat lahko slišimo, da je družba, v kateri živimo, dediščina tistega intelektualnega projekta, ki so ga v 18. stoletju zagnali francoski in škotski razsvetljenci. In vendar bi verjetno le malokdo nasprotoval oceni, da smo danes vsaj v zahodnih družbah priča vedno večjemu razkolu v dojemanju resničnosti, ki jo živimo, da smo priča vedno več dvomom o legitimnosti ne le politikov, ki nas vodijo, ampak tudi institucij, na katerih slonijo naše družbe, ter celo znanstvenih spoznanj, ki naj bi nam omogočala načrtovanje prihodnosti in so dolgo veljala za razmeroma zanesljivo avtoriteto, da ne govorimo o vedno večji nestrpnosti in težnjah po utišanju razprav o določenih vprašanjih z ene in druge strani političnega pola. V tovrstnem vzdušju pa seveda ni nenavadno, da naše politično razpravljanje bolj kot razumna debata o najboljših mogočih politikah ter gospodarskih in družbenih ureditvah postaja podobno vedno glasnejšemu in vedno bolj čustveno nabitemu kričanju z vseh strani, v katerem se zdi razsvetljenski projekt razumnega upravljanja družbe kot popolna utopija.

Če del politikov in javnosti ob tem s prstom kaže na družbene medije, populistične politike, vplivneže in teoretike zarot ter prezirljivo vzdihuje nad neukimi in neracionalnimi množicami ter vztrajno izumlja vedno nove rubrike preverjanja dejstev, pa je verjetno že jasno, da to nima večjega učinka in velikokrat le še utrjuje v marsičem pravilno prepričanje, da trenutne elite nimajo razumevanja življenjske izkušnje običajnega človeka. Ob vsem tem se torej postavlja vprašanje, ali je razsvetljenski projekt, na katerem smo utemeljili svoje družbe, v 21. stoletju dokončno iztrošen in moramo nad njim dvigniti roke ter iskati povsem drugačen način sobivanja in političnega upravljanja? Ali pa imajo prav nekateri misleci, ki se jim zdi nujna obuditev razsvetljenskega pristopa in ponovne vpeljave razuma v različne sfere našega družbenega življenja? Ter kako bi bilo to sploh mogoče? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo ob nedavno prevedenem delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja pogovarjali s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je besedilu pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: izsek iz naslovnice knjige Razsvetljenstvo 2.0

Med kolaterlanimi žrtvami terorističnega napada 11. septembra in ameriškega odgovora nanj sta tudi mednarodni pravni red ter deklaracija o temeljnih človekovih pravicah

11. september 2001 je za vselej spremenil svet, so menda že dan pozneje čivkali vsevedni vrabci tega sveta. Drugi pa smo potrebovali malo več časa, da smo doumeli, kako natanko je ta sprememba v resnici videti. No, navsezadnje smo le našli nekaj tesnobo, pravzaprav že kar grozo zbujajočih besed zanjo: od Guantanama do Abu Ghraiba, od preventivnih vojn do tako imenovanega waterboardinga, se pravi mučenja s simuliranjem utapljanja jetnika v vodi. Morda najbolj strašljivo pri vsem skupaj pa je, da se te besede oziroma spremembe, ki jih je 11. september prinesel, danes že zdijo nekako oddaljene, kakor da so se izčrpale oziroma nehale soustvarjati svet, v katerem živimo, spričo česar jih lahko tudi varno pospravimo v zgodovinske učbenike.

Saj po svoje ni težko razumeti, zakaj je tako. Samo pomislimo, v zadnjih petnajstih letih smo doživeli veliko recesijo ter arabsko pomlad, pandemijo covida-19 in vojno v Ukrajini, ti pretresi pa so našo pozornost prej ali slej preusmerili drugam. A samo zato, ker nas zdaj zaposlujejo bolj recentne katastrofe, še ne kaže hiteti s sklepanjem, da je ameriški odgovor na napad na newyorška dvojčka prenehal metati senco v naš današnji čas.

Kakor namreč v svoji knjigi o preventivnem vojskovanju, hegemoniji, moči in rekonceptualizaciji vojne, ki je pod naslovom Preventive Warfare : Hegemony, Power and the Reconceptualization of War pred nedavnim izšla pri ugledni britanski založbi Palgrave MacMillan, prepričljivo dokazuje dr. Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je administracija Georgea Busha mlajšega v svojem boju zoper terorizem pravzaprav položila temelje novega pravnega reda, novih pravil igre, ki se nas seveda še kako tičejo tu in zdaj … Zakaj torej preventivni napad na Irak ali preventivna inkarceracija osumljencev za terorizem ne pripadata sicer nedavni, a že dokončani zgodovini? Na kakšni pravni podlagi te sporne prakse ameriške vlade pravzaprav počivajo? In kaj vse to pomeni za svet, za stabilnost mednarodnih odnosov na eni ter temeljnih človekovih pravic na drugi strani? -- To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Badaliča.

foto: konvoj ameriških marincev med peščenim viharjem, severni Irak leta 2003 (Wikipedija, javna last)

Nasilje nad ženskami je oblika diskriminacije na podlagi spola in ena izmed najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic. Po podatkih Združenih narodov zaradi nasilja vsak dan umre povprečno 140 žensk in deklic. Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami smo v tokratni oddaji Glasovi svetov gostili Metko Naglič iz Amnesty International Slovenija. Govorili smo o razlogih in kompleksnem ozadju nasilja na podlagi spola, pri čemer gre za preplet škodljivih spolnih stereotipov, neenakosti spolov, pristranskih družbenih norm in neustrezne zakonodaje. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.

»Računalniki načeloma vse, kar jim poveš, vzamejo dobesedno in se vedno držijo navodil. Tako lahko na podatkih, ki si jih ti izbral, vse dela prav, ko pa to spustiš v resnični svet, pa kar naenkrat dela slabo. Zato je to konstantna bitka. Vedno je treba izboljševati podatke in načine ocenjevanja algoritmov,« pravi Filip Dobranić z Inštituta za novejšo zgodovino, gost tokratne oddaje Glasovi svetov.

Hiter razvoj umetne inteligence predstavlja številne izzive na različnih področjih, zato pri razpravah o tem zato pogosto izpostavljamo nedopustne in tvegane rabe. Seveda pa obstajajo področja, na katerih je tehnološki napredek vsekakor dobrodošel. V Sloveniji še niso izpolnjeni pogoji, ki bi nudili ustrezno podporo sodobnim podatkovno usmerjenim raziskavam na področju digitalne humanistike, kar omejuje tako raziskovalno dejavnost v Sloveniji kot njeno mednarodno prepoznavnost. To bo spremenil interdisciplinarni raziskovalni projekt Digitalna humanistika: viri, orodja in metode, s katerim bodo med drugim izboljšali metode za digitalizacijo kompleksnih zgodovinskih dokumentov. Več v pogovoru s Filipom Dobranićem, ki ga je pripravila Urška Henigman.

Številka uporabnikov pametnega telefona je v svoji kratki zgodovini, saj obstaja manj kot dvajset let, narasla od 0 do 4 milijarde, vendar ta "podaljšek telesa" ne vpliva na stanje družb povsod enako.

Ploščata naprava, ki združuje precejšni fond aplikacij, kot meni norveški socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen, ustvarja svet, ki je hkrati manjši in hkrati večji. Prinaša zabavne vsebine in nas dolgočasi, nas informira in poneumlja, z njim je občutek svobode večji, vendar smo veliko bolj nadzorovani. V severni polovici sveta se večinoma osredotočamo na njegove negativne učinke, na globalnem jugu, kjer se ponekod zaradi pametnega telefona družbe hitro spreminjajo, vidijo v njem predvsem prednosti za organizacijo socialnega življenja, nepogrešljivo vlogo pa ima na begunskih poteh in v begunskih taboriščih. V oddaji Glasovi svetov o tem Gregor Ilaš, sociolog kulture in bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju.

foto: Wikimedia Commons