Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge. FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG

Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)

Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija

Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea

Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje. FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner VIR: Matjaž Kuntner, NIB

Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi. Foto: Tomaž Gerden

Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).

9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.

Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.

Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel

Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.