24. oktobra letos so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli veliko razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda (na ogled bo do 31. oktobra 2025). Že naslov razstave nedvoumno pove, da so slikarjeve upodobitve slovenskega naroda kreacija in ne zvesta podoba resničnosti. Toda Gasparijeve podobe so v teku let in desetletij postale del slovenskega imaginarija. Tudi o tem protislovju v Likovni odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pripoveduje avtorica razstave dr. Bojana Rogelj Škafar, odlična poznavalka Maksima Gasparija in njegovega dela. Nikar ne zamudite.

Letošnji prejemnik nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, slikar, risar, grafik, kipar in pesnik Zdenko Huzjan, se je dolgo časa navduševal nad eksistencialno filozofijo, ki ga je obsedla že v mladosti, ker se njegova življenjska zgodba navezuje na prisotnost smrti. Slikarstvo je zgodaj razumel kot poslanstvo, saj je bil njegov oče zelo nadarjen, a se mu zaradi prezgodnje smrti ni uspelo izšolati. In potem je sam prevzel očetovo neizpolnjeno pot. ''Prišli smo iz tišine, gremo v tišino, slikanje pa so postopki vmes,'' pravi. Zanj značilni so zemeljsko sivi in rjavi odtenki, tu in tam vstopi z barvno, oblike pa kot razkrajajoči se, zabrisani ljudje in hkrati embriji, arhaične podobe, ujete med življenjem in smrtjo v stanju tihega mirovanja. Za Zdenka Huzjana so značilne globoke téme, kot je eksistencialna stiska človeka, hkrati subtilno vnaša sočutje. Ob tej priložnosti vabimo k poslušanja pogovora, ki ga je Iza Pevec z njim posnela leta 2021 ob njegovi razstavi Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota.

Razstava Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022 v Galeriji Jakopič v Ljubljani prikazuje fotografske zajeme protestov, ki so se kontinuirano dogajali po Sloveniji med pandemijo koronavirusne bolezni ter se odzivali na protikovidne ukrepe in odločitve tedanje vlade. Z raziskovanjem protestov kot oblike političnega sporočanja se ukvarja izredni profesor na katedri za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede Ilija Tomanić Trivundža, ki je avtor obrazstavnega besedila. Gosta oddaje ob Tomaniću sta tudi sokustosa razstave Julija Hoda in Metod Blejec.

V pokrajinski Galeriji Murska Sobota pri sestavljanju stalne zbirke posebno pozornost namenjajo umetniškim delom ustvarjalcev, ki izhajajo iz lokalnega okolja, vseskozi pa jo smiselno dopolnjujejo tudi s pomembnimi deli ostalih slovenskih in tujih ustvarjalcev. Vsako leto stalno zbirko na določen način tudi predstavijo javnosti in tokrat so pripravili izbor iz obdobja med letoma 2013 in 2023. Nove pridobitve in stalno zbirko Galerije Murska Sobota predstavlja direktor galerije in kustos aktualne razstave dr. Robert Inhof. Foto: Galerija Murska Sobota

Kolaž oziroma lepljenka ostaja na površini, asemblaž iz slike naredi skulpturo, jo pomakne v prostor. Kdaj se ji kot sateliti pridružijo samostojni objekti na tleh. A meje so težko določljive. Je pa skoraj vedno prisotno prodiranje čez pravokotni format stenske slike, na njej okvir, kdaj celo zadaj. A zakaj ta želja iti ven iz nje? Morda pa je to skoraj enako razumljivo kot siljenje v vesolje. Vedno znova nas zanima meja, rob, iskanje konca in tistega, kar je za njim. Začetki kolaža, asemblaža, montaže, instalacije segajo globoko v 20. stoletje, v modernizem. O tem, kako žive so te tehnike v sodobni slovenski umetnosti, pa priča velika skupinska razstava v Cukrarni v Ljubljani, ki so jo naslovili Plastenja. Predstavlja produkcijo od 70. let prejšnjega stoletja do danes. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak. Umetnice in umetniki na razstavi: Igor Andjelić, Maja Babič Košir & Nevena Aleksovski, Mirsad Begić, Emerik Bernard, Viktor Bernik, Vanja Bućan, Mito Gegič, Marjan Gumilar, Stane Jagodič, Žiga Kariž, Dušan Kirbiš, Janja Kosi, Marko A. Kovačič, Polonca Lovšin, Mina Fina, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, Ivo Prančič, Adrijan Praznik, Mojca Senegačnik, Small but dangers, Mladen Stropnik, Maruša Štibelj, Andrej Štular, Tugo Šušnik, Terrah, Marko Tušek, Žarko Vrezec, V.S.S.D. Marko Tušek – Paramount, 2021 (Foto: Žiga Bratoš)

''Lepa je skulptura, ki je ne zapreš, torej da material ostane v izvirni obliki,'' pravi kipar Primož Pugelj. Železni delci, zloženi kot luske, svetleča se rdeča masa, surov beton. Pa obraz, sestavljen iz devetih majhnih, kot na kakšni grafiki Andya Warhola, in tak, ki se zdi, kot bi ga pobrali z morskega dna. Vse to so ''kože'' obrazov, ki strmijo v prazno ali pa kar mižijo. Pugljeve maske pravzaprav vzpostavljajo vez z golo prisotnostjo biti. Odrešene so spola, simbolike, pomena. Čakajo torej na gledalčevo domišljijo. In kot med drugim zapiše kustos Jiři Kočica, želijo prikazati, ''kar kljub neštetim maskam iz zgodovine še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno''. V Galeriji S na Ljubljanskem gradu si v tem času lahko ogledamo razstavo Primoža Puglja z naslovom Začetek novembra, mi pa smo ga obiskali v njegovem ateljeju v Vnanjih Goricah, kjer ima tudi svojo galerijo. Foto: Žiga Bratoš

''Lastnik, stroka in oskrbnik morajo stopiti skupaj za uspešno skrb in obnovo kulturne dediščine,'' pravi Mirko Cigula. Z ženo Ireno sta prejela Steletovo priznanje Slovenskega konservatorskega društva za vlogo oskrbnikov največjega slovenskega baročnega dvorca Dornava. Ta stoji na ravnini Dravskega polja v naselju Dornava pri Ptuju in velja za enega najpomembnejših spomenikov posvetne baročne arhitekture pri nas. Zakonca Cigula, kot so med drugim zapisali v utemeljitvi priznanja, ''z osebno predanostjo in neizmerno ljubeznijo do dvorca le-tega prebujata v novo življenje in oživljata strokovno in laično zavest, ki daje nov smisel tej nacionalno pomembni dediščinski lokaciji''. Obiskali smo ju in izkazala sta se tudi kot poznavalca tamkajšnje zgodovine. Še prej pa smo se pogovarjali z odgovorno konservatorko Svjetlano Kurelac. Foto: Mojca Zemljarič (Štajerski tednik)

12. oktobra je minilo deset let od smrti, 30. julija letos pa osemdeset let od rojstva v Mežici rojenega slikarja, grafika, tudi profesorja na ljubljanski ALUO Lojzeta Logarja. Pozornost likovne javnosti je vzbudil konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja z deli, ki so se spogledovala s popartom in jih likovna kritika uvršča v slovensko različico poparta, poimenovano nova figuralika. Pozneje je prehodil še druge ustvarjalne faze. Približal se je konceptualizmu, nato radikalnemu ekspresionizmu, v osemdesetih je sledilo obdobje minimalizma črnih slik, ki jih je pozneje nasledila bogato koloristična serija slik in grafik Davidovi vrtovi, za katero je Logar prejel tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1987. V devetdesetih se je nato premaknil v monokromne, geometrijsko zasnovane kompozicije v seriji Intermezzozoik, ob koncu življenja pa prešel k drobnim risbam, velikim le od 10 do 20 centimetrov, ki jih je z barvnimi svinčniki risal po črnem papirju. Poimenoval jih je Angeli. V letih 2020 in 2021 so se štiri ustanove – Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Murska Sobota, Obalne galerije Piran in Galerija ZDSLU – povezale in vsaka je pripravila razstavo in v ospredje postavila izbrano poglavje Logarjevega opusa, ki je s tem doživel res celotno predstavitev. V oddaji Likovni odmevi pa vam ob priložnosti obletnice tokrat prinašamo misli samega Lojzeta Logarja. Maja Žel Nolda je krajši pogovor z njim posnela leta 1996, ko je Logar svoja dela, ustvarjena od leta 1967 do leta 1996, predstavljal v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.

Ustanovitelji prvega Mednarodnega festivala računalniške umetnosti s kratico MFRU, ki je pred tremi desetletji zaživel v Mariboru, so vedeli, da računalnik globalizira svet. Takrat je to bil ne le prvi, ampak tudi edini festival pri nas, ki je povezoval umetnost s tehnologijo, znanostjo in družbo. In to identiteto si organizatorji prizadevajo ohraniti vse do danes. Jubilejna izdaja letos poteka pod naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v trajnostnih in socialnih oblikah življenjskih ekonomij ter trgovanja z blagom. O tem, kakšno mesto je imel MFRU nekoč in kakšno ima danes, se pogovarjamo z enim od pobudnikov festivala Jožetom Slačkom, umetniško sokuratorko jubilejne izvedbe Laro Mejač in odgovorno za digitalno komuniciranje Valerijo Intihar.

Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.

Fotografijo moramo razumeti v kontekstu vsega, kar jo določa, pravi umetnik in teoretik Victor Burgin, ki s semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa, zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Burgin razmišlja o tem, kako fotografijo razumemo, in poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažiran fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor je nastal leta 2022 v Ljubljani ob Burginovem gostovanju ob izidu prevoda izbora njegovih esejev z naslovom Kamera in aparat, ki jih je izdala revija Fotografija. Foto: WIkipedia