Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht

Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)

Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice

V Mestni galeriji v Ljubljani lahko še do 5. maja obiščete razstavo Medprostori, do zdaj najobsežnejšo razstavo likovnih in video del Roberta Černelča, ki deluje na področjih slikarstva, videa, filma, scenografije in scenaristike, poleg tega kot pedagog na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pri smeri Video, animacija in novi mediji. V delih, razstavljenih tokrat v Mestni galeriji, se prvenstveno ukvarja s problematiko sodobne percepcije podob, pred kratkim pa smo si lahko v kinih ogledali njegov celovečerni prvenec Ptičar. Foto: Robert Černelč: Speljite se, 2023; vir: Mestna galerija Ljubljana

V Galeriji sodobne umetnosti v Celju se s samostojno razstavo predstavlja Keiko Miyazaki. Avtorica, ki je rojena na Japonskem, a že vrsto let živi in ustvarja v Sloveniji ter v Celju, se izraža skozi različne medije, od instalacije, slike, animacije, performansa do videa. V svoji najnovejši samostojni razstavi tematizira svet, v katerem živimo, kot podobo resničnosti brez utvar. Z avtorico Keiko Miyazaki in s kustosinjo razstave Ireno Čerčnik se je o postavitvi pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Spletna stran Galerija sodobne umetnosti v Celju

Galerija - muzej Lendava je v lendavski sinagogi pripravila razstavo risb slikarja in grafika Štefana Galiča. Razstava je nastala v času, ko je se je mestna občina Lendava odločila kupiti njegov atelje ter s tem obeležiti tudi njegovo 80. letnico rojstva. Štefan Galič je v slovenskem likovnem prostoru poznan predvsem kot grafik, vendar je pod strokovnim očesom umetnostnega zgodovinarja dr. Janeza Balažica javnosti tokrat prvič predstavljen izbor njegovega obsežnega risarskega opusa. Foto: spletna stran občine lENDAVA

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije

Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija

Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije

V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last, ki ga lahko zasledimo na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica, odpira te teme s prepletanjem klasičnega slikarskega medija in nove tehnologije, kot je posebna vrsta kripto-sredstev – nezamenljivi žetoni NFT. Kot je za The Miho Artnaka značilno, stvari obrne na glavo: če je že v navadi, da umetni inteligenci damo navodila, kakšno sliko naj ustvari, se je on odločil, da bo dal taka navodila ljudem. Fotografu Klemnu Ilovarju je npr. opisal, kakšno tihožitje naj fotografira, naslednje navodilo, oziroma naročilo, in to na Kitajsko, pa je bilo, naj mu to fotografijo naslikajo v tehniki olja na platnu – trikrat. Ob tem se obiskovalec vpraša, katera od teh slik je original in katera kopija? Ob ekspresivni otroški sliki se pojavi še zanimivo protislovje: nastala je kot plod spontanega hitropoteznega polaganja barve na papir, kopija na platnu, ki je na razstavi, pa je bila, zato da ujame podobnost, naslikana sistematično in najbrž previdno. The Miha Artnak je v vseh teh primerih avtor idejne zasnove, ne pa izvajalec del. Ob tem se pojavi dilema, ki je aktualna tudi v primeru umetne inteligence: je avtor, kdor da idejo, ali tisti, ki jo potem uresniči, naslika? In tako četudi umetna inteligenca ni neposredno vpletena, z oponašanjem le te razmišlja o njenih značilnostih. Slike so razdeljene po prostorih še glede na javno in zasebno last. To umetnik določi s pogodbami. V vmesnem prostoru najdemo še njegov avtoportret, kjer pa gre za neprenosljivo last. Številna sloje in izhodišča za debato torej razpira The Miha Artnak na razstavi Last, ki jo kurira Jani Pirnat, spremno besedilo je napisala Nika Jurman, duhovite promocijske videe pa so prispevali razni ''vplivneži''. Foto: Žiga Bratoš

Kunsthaus v sosednjem Gradcu, je eno osrednjih razstavišč za sodobno umetnost na avstrijskem štajerskem. Njegov razstavni program je usmerjen v povezovanje mednarodne sodobne umetnosti z regionalnimi in lokalnimi temami. Preteklo leto je ustanova praznovala 20 let delovanja in takrat je vodenje prevzela dr. Andreja Hribernik, ki je v pogovoru razmišljala o programu, ki se je odvil v tem času in načrtih za aktualno razstavno sezono. Foto: Kunsthaus Graz/J.J. Kucek