"Ko sem šla s starši v mesto in nihče od nas ni znal prebrati napisov na trgovinah, uradih, na trgovskih policah ali avtobusih, sem se trdno odločila, da se bom jaz čim prej naučila brati." Vstop v šolo, kamor so jo vpisali leto prej, ker da bo najbrž prvi razred ponavljala, je bil zanjo prelomen trenutek, a je poleg znanja tam dobila tudi občutek manjvrednosti, zasmehovanje in nesprejetost.

Z nepismenima staršema, ki sta pri kmetih služila kot dekla in hlapec, je živela v izjemno skromni neizolirani baraki brez tekoče vode in sanitarij. Zaradi revščine je bila osamljen otrok, ki pa je tako predmete za vsakdanjo rabo kot tudi navdih za izobraževanje in ljubezen do poezije našla na - mestnem smetišču. Čeprav je bila vedoželjna, uspešna in z veliko željo postati zdravnica, spodbude za vpis v srednjo šolo ni dobila ne doma in ne v šoli, kjer so kar sami ocenili, da naj se raje čim prej zaposli. Kar je pri petnajstih letih tudi storila, neusahljivo željo po šolanju pa je uresničila šele nekaj let kasneje, po rojstvu prvega sina. In šolanje končala v rekordnem času, čeprav je ob tem hodila še v službo in skrbela hkrati za dojenčka in za nepokretnega očeta.

Danes je uspešna podjetnica in mama treh sinov, ki prav zaradi lastnih izkušenj lažje svetuje ljudem, živečim v energetski revščini, na odraščanje ob najdbah iz smetišča pa se danes ozira brez grenkobe in z razumevanjem, da je to bilo največ, kar sta ji starša zmogla dati.

Pred dnevi je praznoval stoletnico! Ne svoje, temveč športa, ki mu je predan vse življenje. Metod Ropret, dolgoletni predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, je z drznimi odločitvami, jasno vizijo in občasno tudi s tveganjem slovensko odbojko postavil na svetovni zemljevid. Kako mu izkušnje iz vodenja občine pridejo prav na svetovnem parketu, kaj je v ozadju lobiranja za funkcije v mednarodnih športnih zvezah in kaj najbolj ceni pri svojih sodelavcih?

Tržaški profesor in filozof Jernej Šček se je v zadnjih nekaj letih v našem prostoru uveljavil kot izvrsten mislec, ki svoja razmišljanja najraje predstavlja skozi druge, sogovornice in sogovornike, ki jih domiselno sprašuje v svojih obsežnih intervjujih in načeloma objavlja v Sobotni prilogi časnika Delo. Zdaj pa je pri Založništvu tržaškega tiska izšla že njegova druga zbirka intervjujev z naslovom Kavarna odprta.

Pogovor o trenutnem stanju sveta, kot ga vidi filozof, o smislu poučevanja, kakor čuti profesor, ter tudi o tem, zakaj je v teh strašno nehumanih časih vredno ostati humanist, smo z Jernejem Ščekom posneli na glavnem odru Slovenskega knjižnega sejma, v sredo, 27. novembra 2024.

Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek (gasper.andrinek@rtvslo.si).

Trgovanje z ljudmi je ena najhujših kršitev človekovih pravic in na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi in pomoči žrtvam pri nas od leta 2001 deluje Društvo Ključ. Soustanoviteljica Katjuša Popović se je s to problematiko srečevala že kot kriminalistka. Če je bila večina primerov, s katerimi se je Društvo Ključ ukvarjalo pred 23 leti, povezna z izkoriščanjem žensk in prisilno prostitucijo, je z leti več tudi drugih oblik izkoriščanja. Za zdaj so v varni hiši društva nastanjeni izkoriščani delavci iz tujine. Katjušo Popović še vedno najbolj prizadenejo primeri, v katere so vpleteni zlorabljeni otroci, za katere se nihče ne pobriga, na cedilu pa jih pusti tudi sistem. O trgovini z ljudmi, o zlorabi otrok za prostitucijo, pa tudi o tem, zakaj se je vedno počutila kot doma ob morju, čeprav je rojena Ljubljančanka.

Aleš Berger je francist in komparativist. Bil je novinar v kulturni redakciji takrat še ljubljanskega radia, med letoma 1978 in 2008 pa urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Uveljavil se je tudi kot gledališki kritik, predvsem pa kot prevajalec iz francoščine in španščine in nekoliko pozneje kot pisatelj in pesnik.

Letos je prejel Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo. Queneaujeve Vaje v slogu (za prevod je prejel Sovretovo nagrado), pravi, so po eni strani svoboda, da se ne da ničesar do konca povedati, po drugi pa so rahlo grozljive v tem, da ene edine resnice ni. Paradoks je najbrž tudi to, da ga je španski kantavtor 20. stoletja, potem ko se je že odrekel svojemu delu, navdihnil k prevajanju srednjeveškega avtorja. In kakšna je razlika med prevajanjem in izvirnim ustvarjanjem kratkih in še krajših zgodb, kakšen je bil knjižni sejem nekoč in danes, in zakaj je razstava o njem v novogoriški knjižnici v znamenju Noči bliskov?

Foto: Tomi Lombar

Ljudmil Dimitrov je bil dva mandata lektor bolgarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Je profesor ruske književnosti na univerzi v Sofiji in prevajalec slovenskega leposlovja v bolgarski jezik. Najbolj je ponosen na prevod Prešernove Zdravljice, prevajal pa je tudi Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Evalda Flisarja, Anjo Golob, Simono Semenič, Draga Jančarja ... Z ženo sta odkrila, da se v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl pojavi tudi največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana, ki je imela tesne stike s Slovenijo. Kako je s kulturno izmenjavo med dvema slovanskima narodoma, o primerjavi življenja v Ljubljani in Sofiji, zakaj v Bolgariji in Sloveniji pada dež, vmes pa kiša. Tudi o filmu Sreča na vrvici, ki ga je Ljudmil Dimitrov gledal že kot najstnik.

Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.

Nedeljska gostja je arhitektka Maruša Zorec, profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in vodja arhitekturnega biroja Arrea arhitektura. Maruša Zorec in njen biro Arrea arhitektura so znani po temeljito premišljenih in inovativnih prenovah historičnih objektov kot so Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani, Vetrinjski dvor v Mariboru, zunanji oltar na Brezjah ali grajska pristava v Ormožu. Njeno avtorsko delo je tudi mednarodno prepoznavno, za svoj ustvarjalni opus je letos maja, v Dortmundu, prejela medaljo Heinrich Tessenow, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom. "S prenovo objektov sem začela čisto po naključju", pravi Zorčeva, ki je med ostalimi projekti, trenutno vpeta tudi v prenovo mariborskega Lenta.

Nedeljski gost Denis Jašarević ni nikoli razmišljal, da bi postal piranski ribič, je pa pred mnogimi leti razmišljal o karieri arhitekta. A ker je del generacije, ki je odraščala ob razvoju interneta, poslušala in ustvarjala glasbo, so se stvari obrnile drugače. Internet je kriv, da je njegovo glasbo slišala prava oseba in pred petnajstimi leti je Denis prvič odšel na koncertno turnejo v ZDA. Na odre je stopil Gramatik.

Pred dvanajstimi leti je z atletskih stez odtekel v zobozdravniško ordinacijo, a Matic Osovnikar še vedno ostaja najhitrejši Slovenec. Vrhunski atlet, sprinter, tudi finalist svetovnega prvenstva v kraljevski disciplini – teku na 100 metrov – danes doktor dentalne medicine, obuja spomine na uspešno športno pot, razmišlja o pasteh vrhunskega športa, o prehodu iz ene v drugo kariero, o adrenalinu, ki ga je treba najti nekje drugje, pa tudi o belih zalivkah, katerih cena dviguje prah. Na dan Ljubljanskega maratona se je v nedeljskem terenskem studiu Vala 202 Maticem Osovnikarjem pogovarjal Aleš Smrekar.

O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.