Dr. Ljubica Marjanovič Umek je redna profesorica za razvojno psihologijo, doktorica znanosti in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani ter lanska Zoisova nagrajenka za življenjsko delo. Posebej se je specializirala na področju razvoja mišljenja in govora pri otrocih, poudarja, da je govorni razvoj otroka treba gojiti že od rojstva, pri tem igrata ključno vlogo skupno branje in pogovor. Izpostavlja pomen navezanosti otroka na starše in to, da morajo biti starši avtoriteta in ne prijatelji. Poleg tega se ji zdi pri razvoju domišljije ključno tudi to, da se otrok dolgočasi. Govorila je še o pomenu intuicije pri vzgoji, o pasteh digitalnih naprav ter o tem, koliko je upoštevala teorijo pri vzgoji hčerke.

Mineva 30 let od genocida v Srebrenici. Jasmila Žbanić je o poboju več kot 8 tisoč muslimanov posnela pretresljiv film Quo Vadis, Aida. Za film Grbavica, ki odpira temo posilstev med vojno v nekdanji Jugoslaviji, je v Berlinu prejela Zlatega medveda. Sodeluje pri odmevnih mednarodnih produkcijah, režirala je eno izmed epizod postapokaliptične serije Zadnji med nami (The Last of Us).

Diplomirala je med obleganjem Sarajeva, spominja se, da so bili na zagovoru njene diplome tudi člani skupine Laibach. S svojim delom skuša preseči omejena razmišljanja na Balkanu, razbija tabuje, opozarja na pravice žensk. In še vedno tudi na posledice vojne, navkljub temu, da svetovnih producentov ta tema ne zanima (več), nekateri ob tem celo zadremajo. Na Balkanu tudi zaradi vojnih travm še vedno ne gospodarijo z lastno sedanjostjo in prihodnostjo, Evropi pa ustrezajo avtoritarni voditelji. Govoriti o miru je postalo politično nekorektno. Tudi o norih kontrastih Sarajeva, mesta s posebno energijo, ki ga je na čelu z olimpijado pomagal vzpostaviti tudi Emerik Blum, junak aktualnega dokumentarnega filma Jasmile Žbanić.

Z njo sta se v Sarajevu pogovarjala Luka Hvalc ([email protected]) in Gašper Andrinek ([email protected]). Kmalu pripravljata tudi posebno serijo reportaž ob že omenjenih obletnicah. Če imate kakšno posebno zgodbo ali primer, kaj je lepilo miru na vedno nemirnem Balkanu, se priporočata za odziv.

V prostem času teče in hodi po več desetkilometrskih poteh, pozimi turno smuča, poleti vesla in pleza. Avantura se zanjo začne ob odhodu od doma. Doživetij ji ni več treba iskati daleč stran, četudi je strastna popotnica, pred leti pa je pretekla tudi ekstremno ultramaratonsko preizkušnjo v Andori.

S partnerko Žano Andreevo sta takrat premagali dobrih 230 kilometrov, spotoma pa 20.000 metrov višine, o čemer je napisala knjigo Evforija.

Petra Vladimirov je tudi vzgojiteljica v strokovnem centru, nekoč vzgojnem zavodu Kranj. Strast do odkrivanja narave in spoznavanja svojih lastnih meja prenaša na otroke. Tudi tako, da jih poleti iz Gorenjske vodi peš do Pirana, pri čemer se morajo spoprijeti z marsikatero prepreko, ne le fizično.

Glasbena priporočila:

• Zemfira – ИСКАЛА
• Urša & PR – Kje so tiste stezice
• Nino Katamadze & Band – Olei
• Eivør – Í Tokuni

Samo in Renate Rugelj. Morda bi ju lahko označili za najvplivnejši založniški par v Sloveniji. On je avtor številnih knjig različnih žanrov, od strokovno založniških do potopisno izpovednih in leposlovnih. Ona zagotovo vsako prej prebere, če že ni tudi njena urednica. S soustvarjanjem revije Bukla pomembno prispevata k popularizaciji knjižne in bralne kulture pri nas. Ob knjigah in družini je njun prosti čas zapolnjen s tekom, zadnja leta pa predvsem z večdnevnimi pohodi. Sta tudi založnika leta Društva slovenskih založnikov in soustanovitelja založbe UMco. Med pogovorom sta si zaželela slišati Chrisa Stapletona v duetu z Duo lipo (Think I'm in love with you), Bruca Springsteena (I forgot to be your Lover) in skladbo Tisoč let, ki so jo na Izštekanih 10 leta 2023 izvedli Vlado Kreslin, Urban Lutman in Tokac. Na mizi v studiu je bila množica knjig Sama Ruglja in njune založbe UMco. Od Soncu naproti (Peš v dvoje po najbolj samotnem delu Krete) pa do njegovega zadnjega romana Samo močni preživijo.

"Ko sem šla s starši v mesto in nihče od nas ni znal prebrati napisov na trgovinah, uradih, na trgovskih policah ali avtobusih, sem se trdno odločila, da se bom jaz čim prej naučila brati." Vstop v šolo, kamor so jo vpisali leto prej, ker da bo najbrž prvi razred ponavljala, je bil zanjo prelomen trenutek, a je poleg znanja tam dobila tudi občutek manjvrednosti, zasmehovanje in nesprejetost.

Z nepismenima staršema, ki sta pri kmetih služila kot dekla in hlapec, je živela v izjemno skromni neizolirani baraki brez tekoče vode in sanitarij. Zaradi revščine je bila osamljen otrok, ki pa je tako predmete za vsakdanjo rabo kot tudi navdih za izobraževanje in ljubezen do poezije našla na - mestnem smetišču. Čeprav je bila vedoželjna, uspešna in z veliko željo postati zdravnica, spodbude za vpis v srednjo šolo ni dobila ne doma in ne v šoli, kjer so kar sami ocenili, da naj se raje čim prej zaposli. Kar je pri petnajstih letih tudi storila, neusahljivo željo po šolanju pa je uresničila šele nekaj let kasneje, po rojstvu prvega sina. In šolanje končala v rekordnem času, čeprav je ob tem hodila še v službo in skrbela hkrati za dojenčka in za nepokretnega očeta.

Danes je uspešna podjetnica in mama treh sinov, ki prav zaradi lastnih izkušenj lažje svetuje ljudem, živečim v energetski revščini, na odraščanje ob najdbah iz smetišča pa se danes ozira brez grenkobe in z razumevanjem, da je to bilo največ, kar sta ji starša zmogla dati.

Pred dnevi je praznoval stoletnico! Ne svoje, temveč športa, ki mu je predan vse življenje. Metod Ropret, dolgoletni predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, je z drznimi odločitvami, jasno vizijo in občasno tudi s tveganjem slovensko odbojko postavil na svetovni zemljevid. Kako mu izkušnje iz vodenja občine pridejo prav na svetovnem parketu, kaj je v ozadju lobiranja za funkcije v mednarodnih športnih zvezah in kaj najbolj ceni pri svojih sodelavcih?

Tržaški profesor in filozof Jernej Šček se je v zadnjih nekaj letih v našem prostoru uveljavil kot izvrsten mislec, ki svoja razmišljanja najraje predstavlja skozi druge, sogovornice in sogovornike, ki jih domiselno sprašuje v svojih obsežnih intervjujih in načeloma objavlja v Sobotni prilogi časnika Delo. Zdaj pa je pri Založništvu tržaškega tiska izšla že njegova druga zbirka intervjujev z naslovom Kavarna odprta.

Pogovor o trenutnem stanju sveta, kot ga vidi filozof, o smislu poučevanja, kakor čuti profesor, ter tudi o tem, zakaj je v teh strašno nehumanih časih vredno ostati humanist, smo z Jernejem Ščekom posneli na glavnem odru Slovenskega knjižnega sejma, v sredo, 27. novembra 2024.

Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek (gasper.andrinek@rtvslo.si).

Trgovanje z ljudmi je ena najhujših kršitev človekovih pravic in na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi in pomoči žrtvam pri nas od leta 2001 deluje Društvo Ključ. Soustanoviteljica Katjuša Popović se je s to problematiko srečevala že kot kriminalistka. Če je bila večina primerov, s katerimi se je Društvo Ključ ukvarjalo pred 23 leti, povezna z izkoriščanjem žensk in prisilno prostitucijo, je z leti več tudi drugih oblik izkoriščanja. Za zdaj so v varni hiši društva nastanjeni izkoriščani delavci iz tujine. Katjušo Popović še vedno najbolj prizadenejo primeri, v katere so vpleteni zlorabljeni otroci, za katere se nihče ne pobriga, na cedilu pa jih pusti tudi sistem. O trgovini z ljudmi, o zlorabi otrok za prostitucijo, pa tudi o tem, zakaj se je vedno počutila kot doma ob morju, čeprav je rojena Ljubljančanka.

Aleš Berger je francist in komparativist. Bil je novinar v kulturni redakciji takrat še ljubljanskega radia, med letoma 1978 in 2008 pa urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Uveljavil se je tudi kot gledališki kritik, predvsem pa kot prevajalec iz francoščine in španščine in nekoliko pozneje kot pisatelj in pesnik.

Letos je prejel Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo. Queneaujeve Vaje v slogu (za prevod je prejel Sovretovo nagrado), pravi, so po eni strani svoboda, da se ne da ničesar do konca povedati, po drugi pa so rahlo grozljive v tem, da ene edine resnice ni. Paradoks je najbrž tudi to, da ga je španski kantavtor 20. stoletja, potem ko se je že odrekel svojemu delu, navdihnil k prevajanju srednjeveškega avtorja. In kakšna je razlika med prevajanjem in izvirnim ustvarjanjem kratkih in še krajših zgodb, kakšen je bil knjižni sejem nekoč in danes, in zakaj je razstava o njem v novogoriški knjižnici v znamenju Noči bliskov?

Foto: Tomi Lombar

Ljudmil Dimitrov je bil dva mandata lektor bolgarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Je profesor ruske književnosti na univerzi v Sofiji in prevajalec slovenskega leposlovja v bolgarski jezik. Najbolj je ponosen na prevod Prešernove Zdravljice, prevajal pa je tudi Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Evalda Flisarja, Anjo Golob, Simono Semenič, Draga Jančarja ... Z ženo sta odkrila, da se v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl pojavi tudi največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana, ki je imela tesne stike s Slovenijo. Kako je s kulturno izmenjavo med dvema slovanskima narodoma, o primerjavi življenja v Ljubljani in Sofiji, zakaj v Bolgariji in Sloveniji pada dež, vmes pa kiša. Tudi o filmu Sreča na vrvici, ki ga je Ljudmil Dimitrov gledal že kot najstnik.

Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.