Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci* začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ves čas vojne je za številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

*V zvočnem prispevku je napaka v stavku: "Ko se je pred 15 leti začela vojna, ...". Pravilna informacija je: "Ko se je pred 15 meseci začela vojna, ..." Za napako se opravičujemo.

V enem izmed zalivov v Zadru se na barki po cele dneve sonči pudljica Nina. Njen lastnik je stari mornar in zavedni krvodajalec Venci Jurin, ki je poln zgodb vseh vrst.

Alvaro Passeri je strokovnjak za animatroniko. Proslavil se je kot filmski ustvarjalec, s svojimi kreacijami, animacijami in posebnimi efekti je sodeloval celo s Hollywoodom, v svojem rimskem studiu pa je med drugim izdelal robota Leonarda Da Vincija in animatronski živalski orkester, ki igra na resnične instrumente. Pred časom je obiskal Trbovlje.

Sindre Wimberger je spletni razvijalec. Skrbi za digitalizacijo Dunaja. Je "oče" digitalnega asistenta WienBot, ki za izboljšanje dostopnosti informacij uporablja umetno inteligenco. Zakaj je Dunaj tudi digitalna prestolnica, kateri so ključni digitalni projekti in kako se iz pametnega spreminjajo v inovativno mesto.

Povezave do posebnih epizod z Dunaja:

• Antropologinja Caroline iz okrožja Ottakring
• Sladko življenje upokojenke Evelyn  
• Pravnik Domen Brus in slovenski pridih 
• Mamica Anna o vrtcih, porodniški, polovičnem delovnem času  
• Gerald o viziji 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev   
• Alena o šolstvu in skrbi za otroke z avtizmom

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Der Spiegla in številnih agencij.

Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – ponuja razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost, intenzivnih izobraževalnih delavnice pa se udeležuje več kot 200 večinoma bolivijskih fotografov.

Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana slovenska umetnica, ki se je v Južno Ameriko z Bleda preselila leta 1982. Umetniški vodja festivala pa je slovenski fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in poodnebni krizi.

Nagrajeni novinar Borisov Mitov se poklicno veliko ukvarja s korupcijo, ki je največji problem sodobne Bolgarije. Dela za bolgarsko izpostavo Radia Svobodna Evropa, enega redkih medijev, ki ga ne obvladujeta politika in kapital. Je tudi velik nogometni navdušenec in navijač kluba Levski iz Sofije. Žalosti ga, da tudi bolgarskemu nogometu ravno ne cvetijo rožice.

Vladimir Karafizov je IT inženir, star je 48 let. Deluje v zelo razvitem sektorju, Bolgarija je namreč regijsko središče za številna velika tehnološka podjetja, kar prinaša tudi pozitivne učinke zaradi vlaganj in višjih plač. Po drugi strani pa se mnogi počutijo izkoriščene.

To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko.  Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina Velika v produkciji Vala 202 je nastajal v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Avtorji so: Luka Hvalc, Jan Grilc (oba Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).

Kulturni center Pekarna v Mariboru deluje že 30 let. Nekdanja vojašnica, specializirana za peko kruha, je zdaj zanesljivo pribežališče alternativne kulture in misli. V pekarni avtonomne mariborske kulture se mesi kakovosten program, ekipa za zdaj uspešno odvrača tudi politične in kapitalske pritiske. Obiskali smo različna prizorišča, se pogovarjali s prvoborci in aktivnimi uporabniki. Tudi o ozadjih imen kluba Gustaf in bukvarne Ciproš, pa o grafitu, ki je aktualnega župana privabil v Pekarno z dvema sprejema.

Komunikatorka znanosti Ljubov Kostova je bila članica zadnje bolgarske odprave na Antarktiko, kjer so jo osupnile ledene gore. Ker so neverjetno lepe, velike in barvite. Prikazujejo se v 500 odtenkih bele. Bolgarija ima na otoku Livingstone kot edina balkanska država antarktično bazo že od leta 1988. Gre za enega izmed paradnih projektov države, ki v znanost in raziskovanje sicer vlaga veliko manj od evropskega povprečja.

Sofija je v zadnjih letih postala tudi zelo grafitarsko mesto. V bolgarsko prestolnico prihajajo najboljši svetovni ustvarjalci uličnih poslikav. Veliko je družbeno-kritičnih in angažiranih muralov. Eden izmed ustvarjalcev je tudi študent režije, ki nosi kapo z napisom Filmar.