Zadnji Toplovod je prvi, ki ne postavlja vprašanj. V zadnjem ste vi tisti, ki sprašujete. Tuzemska toplovodna zastopnika Miha in Cirej samo odgovarjata. Z omejeno odgovornostjo.

V zadnjem Toplovodu pred čisto čisto zadnjim Toplovodom verjetno nima smisla razpravljati o konoplji, evtanaziji ali evropskih volitvah. Pa dajmo o koncu. Ker je blizu in neizogiben. Kakšne so vaše predstave o tem, kaj se zgodi, ko se naše življenje konča? Še bolj pa nas bo zanimalo, kako naše oziroma vaše predstave o koncu življenja vplivajo na življenje samo. Ali kje opazite zanimiv vzorec? Kako naše predstave o smrti in posmrtnem vplivajo na življenje?

Korupcija je najbrž največji problem naše države. Skupno javno bogastvo najeda poniglavi zasebni pohlep na vseh ravneh: v zdravstvu, šolstvu, gradnji državne infrastrukture, po mestih in vaseh. Žal je prijateljska delitev javnega denarja še vedno najpomembnejša gospodarska panoga domovine. Vlade, leve in desne, pa pišejo zakone, ki veljajo za malega človeka, velikih rib pa se ne dotaknejo. Kako bi se korupcije lotili vi?

Prvič v zgodovini smo v trenutku, ko ima evropski prvak v kanuju na divjih vodah manjše bicepse od tistih, ki mu ploskajo s kavča; mlada dekleta pa si ustnice spreminjajo v račje kljune. Kako razumeti novo estetiko telesa in telesnega? Od kod prihaja?

Ste se kdaj spraševali, zakaj se vsi moderni družbeni sistemi končajo podobno? Oblast in moč/moč in oblast obtičita v rokah majhnega odstotka ljudi s (pre)velikim vplivom, ki si bolj ali manj transparentno, vedno brutalno pokroviteljsko, največkrat kar v imenu demokracije in prostega trga, podjarmijo družbene podsisteme: zakonodajo, medije, represivne organe, vojsko, sodstvo, ekonomijo ..., skratka vse, kar ustvarja naš skupni prostor. Lokalno in globalno. Tik pred koncem Toplovoda (in demokracije) se sprašujemo: Ali je res tako samoumevno, da so škarje in platno v rokah peščice? Je mogoče bivati drugače? Je anarhija res samo psovka?

Kdo določa, kaj je prav in kaj narobe? Je to država, ki narobe in prav regulira skozi niz pravil in norm? Imamo moralo vtkano v DNK? Jo določa kultura? Ali izvira iz narave? Morda iz oziroma od boga? Ali pa so norme in z njimi predstave o tem, kaj je dobro ali slabo, prav in narobe, le posledica korporativnih interesov in so lahko kar koli? Kaj vi menite?

Kakšna bo prihodnost dela v času, ki prihaja, ko bodo človeške roke in možgani odveč? Kaj bo v naših življenjih nadomestilo delo, če ga bomo lahko vedno manj prodali delodajalcem? S čim bodo v obdobju, ko bo delo prišlo iz mode, tisti, ki imajo moč, nadzorovali ljudi?

Kaj pa sploh je zavest? Koncept, ki ga je res težko opredeliti, se pa vsi strinjamo, da je dvig zavesti pot, s katero lahko nagovorimo ključne probleme človeštva. Živimo v intenzivnih časih. Postaja nam jasno, da obstoječa paradigma probleme ustvarja, namesto da bi jih reševala. Potrošniški materializem, atomizacija in desenzibilizacija posameznika, izčrpavanje resursov, uničevanje narave, geopolitika nasilja, večanje neenakosti, medijska industrija konfliktne polarizacije in laži, ugrabitev naše pozornosti ter neučinkovite (kvazi)demokracije kot regulatorni mehanizmi so nas potisnili skoraj do točke brez vrnitve. Kakšno vlogo pri tem igra naša zavest/nezavest? Kdo jo nadzira, če ne mi? In kaj bi ob vsem naštetem lahko pomenila ideja o dvigu zavesti?

V "razvitem svetu" si domišljamo, da je demokracija temelj, na katerem počiva naša svoboda. Skozi demokratične procese naj bi ljudje svoje ideje o svetu presnavljali v družbene dogovore/zakone, po katerih živimo. V kolesje demokracije lahko posredujemo različne ideje, ki postanejo razvojni modeli, potem pa se odločimo za najbolj optimalnega. Ali zadeva dobro deluje? Ali sploh deluje? In zakaj ne, če ne? In nenazadnje: kaj pa sploh izbiramo, kadar se na "Zahodu" igramo demokracijo?

Redki so trenutki v dnevu, ko nismo izpostavljeni raznoterim propagandmim vsebinam. Trženjskim, ideološkim, političnim… Doma in na poti nas dosežejo preko sodobnih tehnologij, če pa slučajno zmanjka baterije, so tu obcestni panoji, ki so že zdavnaj prekričali življenje, ki se godi za njimi. V Toplovodu tokrat o posledicah izpostavljenosti tem vsebinam. Kako oblikujejo družbo, norme, naše nazore in predstave o svetu? Nam poleg tega, da potrebujemo novo ponev ali novega politika, dopovedujejo še kaj bolj usodnega?

Ko so današnji programski velikani kmalu po vzniku pametne telefonije ugotovili, da se da obogateti z našo pozornostjo, tako da jo prodajaš naprej korporacijam, državam in politikam, je bila podpisana pogodba s hudičem. Ljudje, predvsem pa najstnice in najstniki svobodnega sveta, so danes v povprečju izpostavljeni več kot šestim uram korporativne in politične propagande. Naj drsanje po zaslonu še vedno razumemo zgolj kot nedolžno razvado, ali so posledice lahko globlje? Kaj menite? Kako na družbo vpliva dejstvo, da si tisti, ki imajo interes, lahko kupijo do 50 odstotkov pozornosti, ki jo premoremo znotraj enega dne?