Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.

Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.
Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta

Na znanem mestu v sagi o Vojni zvezd mojster Yoda pripomni, da je težko videti v prihodnost, ker je ta pač v nenehnem gibanju. Vse lepo in prav, ampak nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi o preteklosti. Naše razumevanje tega, kako so ljudje nekoč živeli, delali, mislili in čustvovali, se namreč dopolnjuje, spreminja in premika z vsakim arheološkim izkopavanjem, z vsakim dolgo pozabljenim dokumentom, odkritim v državnem arhivu, z vsako porumenelo fotografijo, najdeno na zaprašenem podstrešju.

To gibanje je praviloma seveda inkrementalnega značaja, no, tu in tam pa zgodovinarji, arheologi in drugi humanistični znanstveniki odkrijejo kaj tako velikega, tako pomembnega, da se lahko naš pogled na preteklost obrne na glavo čez noč. In vse kaže, da se je nekaj takega zgodilo pred nekaj meseci v južni Italiji. Za kaj torej gre?

Ko so najzgodnejši arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati antične Pompeje in druga naselja, ki jih je leta 79 pokopal izbruh Vezuva, so v eni izmed vil na robu mesteca Herculaneum odkrili tudi sobo, v kateri je bilo na stotine sicer zoglenelih in krhkih, a vendar intaktnih papirusnih zvitkov. To so bile, jasno, rimske knjige. Kaj v njih piše, doslej ni mogel prebrati nihče, pred nekaj meseci pa so znanstveniki sporočili, da so razvili pionirsko metodo, kako s pomočjo umetne inteligence vendarle pokukati v te knjige.

Posledično se nam obeta, da bomo lahko zdaj prebirali grške in rimske knjige, za katerimi se je v počasnem teku stoletij izgubila vsaka druga sled. A kakšna dela bi se utegnila skrivati v tej zogleneli herkulanejski knjižnici? Bomo nemara odkrili še neznana besedila grških in rimskih književnikov, znanstvenikov in filozofov, med njimi morda celo pisanja Sapfo, Aristotela ali Livija? Bo zaradi teh novih uvidov treba navsezadnje na novo napisati kar celotno zgodovino antike?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo v studiu gostili tri izvrstne poznavalce grško-rimskega sveta: predavatelja na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino, dr. Gregorja Pobežina, ter dr. Sonjo Weiss in dr. Davida Movrina, oba predavatelja na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

 

foto: stenski mozaik v hiši št. 22 v Herculaneumu, ki prikazuje morskega boga Neptuna in Salacio, boginjo slane vode (Goran Dekleva)

Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...

Na presenečenje mnogih je v sicer pregovorno zadržani Nemčiji z začetkom aprila (2024) začel veljati zakon o delni legalizaciji konoplje za osebno rabo. Ta omogoča, da jo lahko vsak polnoletni prebivalec povsem legalno kupi ali do tri rastline goji sam doma. Konopljo lahko uporabi tako za samozdravljenje kot tudi za užitek – za tako imenovane rekreativne namene. Če je to storila Nemčija, se mnogi zdaj sprašujejo, ali bi po tej poti morala iti tudi Slovenija.

O tem vprašanju v Intelekti debatirajo:

zdravnica Mateja Jandl (NIJZ)
psihiater doc. dr. Andrej Kastelic (Psihiatrična klinika)
raziskovalka in predavateljica doc. dr. Vera Grebenc (Fakulteta za socialno delo)
pravnica Varja Holec
in Julija Vita Glas (Mladinska zveza Brez izgovora)

V Sloveniji je, tako kot tudi v Nemčiji in drugih državah, konoplja oziroma marihuana ali trava najbolj razširjena prepovedana droga. Pripravlja Iztok Konc.

Konoplja: droga, zdravilo ali posel: https://365.rtvslo.si/arhiv/intelekta/174987378

Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu

Ko so zahodne države po ruskem napadu na Ukrajino pred dvema letoma uvedle obsežne gospodarske sankcije proti Rusiji, smo slišali odločne napovedi, kako bo to rusko gospodarstvo potisnilo na rob propada, tako da si Rusija nikakor ne bo mogla privoščiti nadaljevanja vojne v Ukrajini. In vendar danes pogled na rusko ekonomijo sploh ne sovpada s takratnimi zahodnimi pričakovanji. Rusija je morala sicer res v veliki meri preoblikovati svoje gospodarstvo in ogromen del svojega proračuna namenja vojnim potrebam, ampak police v trgovinah so polne, rubelj je kmalu po začetnih nihanjih postal stabilen, brezposelnost je rekordno nizka, inflacija ni dosegla katastrofalnih razsežnosti, Rusija pa je lani in bo po napovedih tudi letos beležila večjo rast od skupine razvitih držav G7, ki tudi same niso ušle nekaterim negativnim posledicam lastnih ukrepov.

Kakšen je bil torej resničen učinek zahodnih gospodarskih sankcij? Na kakšne načine se jim je Rusija prilagodila oziroma jih obšla? Kako ruskemu gospodarstvu kaže ne le trenutno, ampak tudi na srednji in daljši rok? Ter kaj vsi ti procesi pomenijo ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja v Ukrajini, ampak tudi za oblikovanje novih gospodarskih zavezništev in odvisnosti, ki bodo na svetovno gospodarstvo in politiko verjetno vplivali še dolgo po koncu tega spopada? O vsem tem se bomo v tokratni Intelekti pogovarjali z ekonomistom z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jožetom P. Damijanom ter dobrim poznavalcem postsovjetskega prostora, dr. družboslovnih znanosti, ekonomistom in nekdanjim diplomatom Denisom Mancevičem, nekaj vtisov iz Rusije pa je prispevala tudi naša dopisnica Vlasta Jeseničnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Ši Džinping in Vladimir Putin, Wikipedija, javna last

Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.

O svojih pogledih na geoinženiring in možnih strategijah, so v Intelekti razmišljali meteorolog dr. Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani; podnebni znanstvenik dr. Blaž Gasparini z Dunajske univerze, ki raziskuje vpliv oblakov na podnebje in solarni geoinženiring; John Moore, profesor podnebnih sprememb in glaciologije na Laponski univerzi na Finskem, vodja projekta The Seabed Curtain; dr. Bojana Bajželj iz podjetja Supercritical, ki se ukvarja s podporo projektom za razogljičenje in zajem CO2; dr. Nataša Zabukovec Logar s Kemijskega inštituta, ki zavija sodobne materiale za zajem CO2 ter sociolog kulture dr. Primož Krašovec.

Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.

V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.

Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo

Zdaj, ko se zdi dovolj verjetno, da bi bil Donald Trump novembra lahko ponovno izvoljen za predsednika, bi se na stari celini najbrž morali začeti spraševati, kaj storiti, če bo januarja 2025 za mizo v Ovalni pisarni znova sedel mož, ki Nato očitno šteje za Ameriki odvečno zavezništvo in ki v Evropski uniji slej ko prej prepoznava možno geopolitično tekmico Združenim državam, katere potenciale bi veljalo preemptivno nevtralizirati.

Vprašanje negotovih čezatlantskih odnosov pa utegne postati še bolj pereče, če se bo pod Trumpom Washington nato še po bratsko pogodil z Moskvo glede Ukrajine. Evropa je z vsestransko pomočjo Kijevu v zadnjih dveh letih namreč pošteno razdražila ruskega medveda, a je pri teh politikah vztrajala, saj se je zanašala, da vse to počne v dovolj trdnem zavezništvu z Združenimi državami. Če pa bosta Bela hiša in Kremelj dosegla dogovor, po katerem se bo Ukrajina ponovno znašla v trdnem ruskem objemu, evropske države pa nenadoma ne bodo mogle več računati na ameriško vojaško zaščito, tedaj se bo dobršen del stare celine znašel med Putinovim kladivom in Trumpovim nakovalom, v skrajno neprijetnem geopolitičnem položaju, skratka. Časa za razmislek, kaj v takem primeru storiti, ni veliko, a kolikor ga je, ga je menda treba izkoristiti zdaj.

Kakšne poteze bi torej morale v naslednjih mesecih ali letu dni povleči evropske vlade? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom v studiu gostili dr. Ljubico Jelušič, nekdanjo obrambno ministrico in predavateljico na Katedri za obramboslovje ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter dr. Boštjana Udoviča, ki poučuje na Katedri za mednarodne odnose iste visokošolske ustanove, prek spleta pa sem nam je v diskusiji pridružil še zgodovinar, urednik revije Razpotja in publicist, Luka Lisjak Gabrijelčič.

foto: Leuchtturm81, Pixabay

Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici

Zakaj se v množici vedemo drugače, kot takrat, ko smo sami? Kaj vpliva na odločitev, da se posameznica ali posameznik aktivira in postane del množice? Ali je za uspeh dovolj, da klikamo po spletu, ali je za spremembo nujno potreben tudi fizični angažma? To so vprašanja oddaje Intelekta. Oče pojma »psihologija množic« je francoski zdravnik, psiholog in mislec Gustave Le Bon, ki je živel med letoma 1841 in 1931. Prepričan je bil, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem.

V oddaji sodelujejo: socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil (Oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta Maribor), politolog doc. dr. Marko Hočevar (Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Intelekto je pripravil Iztok Konc.

Foto: Slovenija, Ljubljana, Demonstracije na Roški; julij 1989/ BoBo

 

Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.

Večina vseh čipov danes in skoraj vsi najnaprednejši so izdelani na Tajvanu. Tajvan pa je vse prej kot varen kraj za proizvodnjo temeljne tehnologije sodobnega sveta. Zaradi navzkrižnih interesov Združenih držav Amerike in Kitajske se prav Tajvan pogosto omenja kot najbolj nevralgična točka za potencialni spopad globalnih razsežnosti. Zapletena zgodbi o čipih, temeljni tehnologiji sodobnega sveta, je v središču tokratne Intelekte, v kateri sodelujejo:
- dr. Saša Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, ki je sodelovala pri razvoju ključne tehnologije, na podlagi katere se danes izdelujejo najzmogljivejši sodobni čipi;
- prof. dr. Patricio Bulić s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani;
- sinologinja, vodja Centra za tajvanske študije doc. dr. Saša Istenič Kotar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani;
- prof. dr. Andrej Žemva z Laboratorija za načrtovanje integriranih vezij na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.