Avtorica poudarja, da prava darila v zasebnem življenju izhajajo iz ljubezni in pozornosti, brez pričakovanj povračila, medtem ko se pri vladnih »darilih« pogosto izkaže, da jih v resnici plačamo državljani sami. Božičnice za javne uslužbence in zaposlene v podjetjih se financirajo iz davkov ali neposredno iz žepov podjetnikov, kar vodi v podražitve, stečaje in manjšo konkurenčnost. Podaljšanje veljavnosti vinjet je predstavljeno kot ugodnost, a dejansko pomeni dodatne stroške in ne rešuje prometnih zastojev. Tudi sistem dolgotrajne oskrbe, ki je obljubljal pocenitev domov za starejše, prinaša višje cene in dodatna doplačila za osnovne storitve, obljubljenih izboljšav pa ni zaradi pomanjkanja kadra. Sporočilo komentarja je, da vlada pod pretvezo obdarovanja jemlje še več, zato naj državljani presojajo politiko po dejanjih in ne po obljubah ter se vprašajo, ali bi si takšne ljudi želeli za prijatelje ali sodelavce.

»Vladajoča koalicija je premišljeno časovnico zastavila tako, da se bodo začeli najbolj uničujoči učinki njihovega ideološkega mesarjenja po zdravstvu, v smislu »ločitve zasebnega od javnega zdravstva, obračuna z zdravniki dvoživkami« in kar je še teh manter, kazati šele po marčevskih državnozborskih volitvah. Na te se bodo torej odpravili z napovedmi, kako odlično so zastavili »reformo« zdravstva in da je ta tik pred dajanjem fenomenalnih rezultatov. Medtem se je število čakajočih bolnikov nad dopustno čakalno dobo v zadnjem letu povečalo za več kot desetino,« je v komentarju zapisal Glücks. 

»Pri zakonu o asistiranem samomoru je šlo za vprašanje življenja in smrti, etike in morale, človekovega dostojanstva ter njegovih pravic. Slišati je bilo, da je to ideološko vprašanje, za zdravniške vrste je bilo tudi strokovno, a vladajoči stroke niso želeli slišati, ker jim ni ugajala,« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

To nedeljo bomo volivci na referendumu vprašani, ali smo za to, da se uveljavi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Že ime zakona priča, za kako občutljivo vprašanje gre. Vladna koalicija ga ni imenovala zakon o pomoči pri samomoru, kar dejansko je, ker se to morda za koga sliši pregrobo, je zapisal novinar Domovine Nenad Glücks.

Komentar opozarja, da permisivna vzgoja vodi v razvajene otroke, ki kasneje zaidejo v kriminal in nasilje. Avtorica primerja to z romsko problematiko, kjer naj bi država z obsežno pomočjo ustvarila privilegiran položaj brez enakih pravil. Policija in sodstvo naj bi pogosto spregledala kazniva dejanja, kar krepi občutek nedotakljivosti. Kritična je do se politike, ki sprejema zakone predvsem zaradi promocije, ne pa reševanja težav. Zaključi pa, da se brez enakopravnosti pred zakonom oblikujejo (de)privilegirane elite, ki ogrožajo večino.

Potem ko je mlad romski kriminalec vzel življenje priljubljenemu novomeškemu gostincu Alešu Šutarju, ki je pred romskimi nasilneži branil sina, se je za hip zdelo, da bo smrt, ta točka nepovratka za posameznika in njegove bližnje, le streznila tudi najbolj zadrte predstavnike politične levice. Žal je šlo res samo za hip, nato pa smo vstopili v staro stvarnost.

Pred nami sta praznika vseh svetih in spomin vernih rajnih, ko več razmišljamo o naših rajnih, o minljivosti, posmrtnem življenju in smislu življenja. Letos v teh dneh izstopata vsaj dva dogodka.

Ob 80-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša objavljamo intervju s predstojnikom te ustanove, jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem. Pravi, da je glede prihodnosti slovenščine previden optimist. V javnosti večkrat slišimo opozorila o ogroženosti našega jezika, vendar zaradi prizadevanja mnogih njegov položaj trenutno ni slab. Po oceni Ahačiča je po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti slovenščina celo med prvimi 50 svetovnimi jeziki. Pri čemer je danes v rabi kar okoli sedem tisoč jezikov, od tega jih večina populacije govori nekaj sto. 

Med drugim je zapisal, da bomo posledice sedanje slovenske vlade čutili še veliko dlje od konca njenega trajanja. Ob možnosti, da bi se Golob kljub vsemu po volitvah obdržal na oblasti s pomočjo najbolj primitivnega populizma ter propagande podrejenih mu medijev, pa se nam obeta vrtinec, ki bo za institucije mlade slovenske demokracije najbolj ogrožajoč doslej, je prepričan Nenad Glücks.

V komentarju opozarja, da je država kot »velika hiša«, v kateri sobivamo zelo različni ljudje, ki pa nas povezuje skupno bivanje in odvisnost od državnih institucij. Te s svojimi zakoni in odločitvami pomembno vplivajo na življenje državljanov. Težava po njenem nastane, ko se zakoni sprejemajo »udarniško, aktivistično in po hitrem postopku«, brez analiz, premisleka in ocene posledic. Takih zakonov je v zadnjih letih vse več, sprejeti so na nujnih sejah, kot da bi bila država v izrednem stanju. »Ne rešujejo težav, ampak jih povečujejo, življenje ne poenostavljajo, temveč ga otežujejo in celo ogrožajo. Predvsem pa nas kot družbo vse bolj vlečejo navzdol,« opozarja Ašičeva.

5. oktober je svetovni dan učiteljev. Na ta dan so bila v letu 1966 na konferenci v organizaciji UNESCA sprejeta priporočila o položaju učiteljev, v katerih so določili pravice in dolžnosti učiteljev ter vzgojiteljev. Pred dnevi smo obhajali god bl. Antona Martina Slomška, ki je bil leta 2004 razglašen za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in staršev. Ravno dobro smo vstopili v novo šolsko leto, ko se že kažejo prvi izzivi tako za učitelje kot za učence in starše …

Celoten komentar Erike Ašič si lahko preberete tudi na naših spletih straneh.