Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več. V romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode in prepletajo se spomini rek, ljudi in civilizacij vse do presunljive dežele, kjer so pred tisočletji asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo in se še vedno dogaja. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba Sanje prevedla: Maja Ropret

Romaneskni prvenec pisateljice, ki je pred nekaj leti opozorila nase z mojstrskimi kratkimi zgodbami, spretno pretresa velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med individualnim in kolektivnim

Ajda Bračič, arhitektka in pisateljica, je leta 2022 z izvrstno kratkoprozno zbirko Leteči ljudje na mah osvojila slovenske bralke in bralke in zanjo potem prejela še dve ugledni priznanji – kritiško sito za naj knjigo leta po izboru slovenskih literarnih kritikov in kritičark ter nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Tako najbrž ni presenetljivo, da se je bralska javnost vse odtlej s precejšnjim zanimanjem spraševala, kaj bo naslednje delo, ki bo na naše knjižne police dospelo iz pisateljske delavnice Ajde Bračič. No, čakanja in spraševanja je bilo proti koncu lanskega leta naposled konec, saj je pod založniškim okriljem LUD Literatura luč sveta ugledal pisateljičin prvi roman, Kresničevje. Gre za ambiciozno delo, ki pretresa velika vprašanja, velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med tem, kar je individualno, in tem, kar je kolektivno. Kakšen pa je zgodbeni okvir, znotraj katerega pisateljica potem preigrava ta kompleksna vprašanja? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič.

Foto: Goran Dekleva

Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisati

Med letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ano Pepelnik.

Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si mislili

Če bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta.

Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je izšla pri založbi LUD Literatura –, opozarja, da se ta geografsko-lingvistična oddaljenost najmanjše izmed baltskih republik od nas nikakor ne prevaja v nekakšno kulturno tujost. V čem natanko pa sta si Estonija in Slovenija podobni? – Prav to je vprašanje, ki smo ga v pogovoru z Julijo Potrč Šavli pa ob hkratnem listanju po Vadijevi Duši ob cesti zasledovali v tokratnem Sobotnem branju …

Foto: Goran Dekleva

Če vemo, da vsaj zahodni svet že od industrijske revolucije v veliki meri obvladuje kapitalizem, ni nenavadno, da obstaja vrsta poizkusov, kako to stanje človeka ubesediti tudi v literaturi. Večina pisateljev se pri tem oprime bolj tradicionalnih pristopov in se ukvarja s tem, kako se z močjo kapitala sooča ta ali oni literarni junak iz različnih socialnih okolij. Redkeje pa smo priča delom, v katerih literarni junak na nek način postane kar kapital sam. Enega od najbolj nedavnih podvigov te vrste prinaša roman Hiper, ki ga je napisal kurdski pisatelj Agri Ismail in je pred kratkim izšel v zbirki Izhodi pri založbi Sophia. In če ob omembi kurdskega pisatelja pomislite na boje ljudstva, ki ni nikoli dobilo lastne države ali njihove revolucionarne ideje o nekapitalističnem družbenem sistemu, naj že takoj povemo, da roman pisatelja, ki je odraščal v Londonu, ni zgodba o kurdskem vprašanju ali sanjah o spremembi sveta, ampak prej priča o cinizmu izseljenske generacije, ki je opustila boje idealističnih staršev in vseobsegajočemu kapitalu - tako v svojih življenjih kot v romanu - prepustila glavno vlogo. O Hiperju smo za tokratno Sobotno branje govorili z urednikom in prevajalcem dela Markom Bauerjem, ki je za začetek povedal nekaj o avtorju. Oddajo je pripravila Alja Zore.

»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.«

Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč.
Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate …
Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja. Knjiga je izšla pri Založbi Sanje, prevedlajo je Polona Glavan.

 

Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenu

Človek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja.

O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura.

Foto: Goran Dekleva

France Prešeren ni le naš največji pesnik; po novem je tudi glavni junak najnovejše slovenske kriminalke.

Na domačem knjižnem trgu smo dobili novo kriminalko, ki se dogaja v slovenskem okolju. A tokrat moramo iti po časovni premici nazaj v 19. stoletje, natančneje v poletje leta 1835, kjer v drugačnih okoliščinah spremljamo Franceta Prešerna.

Poleg občasnega urejanja pravnih zadev, popivanja s prijatelji in kulturniki tistega časa ter ustvarjanja Krsta pri Savici naš največji pesnik v knjigi Dohtar in Povodni mož (Založba Goga) preiskuje še umor neke ženske. Avtor – literarni kritik in nekdanji urednik – Aljoša Harlamov v to zgodovinsko kriminalko vpleta še satiro in parodijo ter oriše takratne družbene razmere, ko ideja o jezikovni oz. nacionalni identiteti ni bila samoumevna, se je pa začela prebujati.

Konec leta nam prinaša tudi več kot potreben čas za razmislek in samorefleksijo, kaj vse smo doživeli, dosegli, izkusili, kaj dobrega in slabega se bo zapisalo v naše misli. Potem pa smo nenadoma postavljeni pred dejstvo, da smo na kar nekaj dogodkov, ljudi in izkušenj preprosto pozabili ali pa imamo težave s priklicem podrobnosti. Kako to popraviti? Odgovor nam ponuja knjiga Nika Škrleca, ki je dobila veliko nagrado 41. Slovenskega knjižnega sejma in tudi naziv najlepše oblikovanega izobraževalnega priročnika sejma, in sicer Pozabi vse, kar veš o spominu. Izšla je pri založbi Miš. Predstavljamo jo v Sobotnem branju, ki ga je pripravila Tina Lamovšek.

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvič zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije

»Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, smo se za tokratno sobotno branje pogovarjali s prevajalko Ano Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni tudi k poslušanju Sobotnega branja o prejšnjem romanu iz Čolićeve trilogije o izgnanstvu: Knjiga odhodov.

Didier Eribon v svoji najnovejši knjigi z naslovom Življenje, starost in smrt navadne delavke strne svoje spomine na pokojno mamo ter jih stke s sociološko analizo izkušnje staranja v neoliberalnem sistemu razredne razslojenosti družbe. Knjiga je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšla pri Založbi Cf. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z dr. Ano Kralj.